Stanka HROVATIN

Stanka Hrovatin, (rojena Giovanna Rovattini), je v času fašizma zaradi raznarodovalne politike obiskovala italijansko osnovno šolo; oče Stanko in mati Ivanka Wilhelm sta doma skrbela za ohranjanje slovenskega jezika in narodne zavesti. Njihov dom je bil vključen v delovanje osvobodilnega gibanja. Poleti 1943 se je pridružila odporniškemu gibanju in delovala kot kurirka IX. korpusa Komande mesta Trst. Osnovno  šolo je obiskovala na Opčinah ter se usmerila v učiteljski poklic. Šolanje je nadaljevala na italijanskem učiteljišču Carducci v Trstu, po drugi svetovni vojni pa je izobraževanje dopolnjevala na tečajih za  učitelje v Tolminu (1946) in Celju (1947). Učiteljsko maturo je prvič opravila leta 1947 v Portorožu. Leta 1950 je maturirala na slovenskem učiteljišču v Trstu, leta 1975 pa diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
Od leta 1946 do 1949 je poučevala na Koprskem, od šolskega leta 1950/1951 pa na slovenskih osnovnih šolah na Tržaškem. Leta 1956 je sodelovala pri ustanovitvi Sindikata slovenske šole. S šolsko problematiko se je ukvarjala tudi kot politična delavka: kot predstavnica KPI je bila svetovalka na Občini Trst (1956–1957, 1966) in na Pokrajini Trst (1970–1971).
Dejavna je bila v kulturnem in gospodarskem življenju Opčin. Sodelovala je pri ustanovitvi openske Zadruge ter Slovenskega kulturnega društva Tabor (1968), ki mu je predsedovala v letih 1976–1983. V tem času sta nastali, Knjižnica Pinka Tomažiča in tovarišev ter društveni bilten Glasnik Slovenskega kulturnega društva Tabor, Knjižnice Pinko Tomažič in tovariši.
Bila je predsednica tržaške pokrajinske sekcije ter članica državnega častnega predsedstva italijanskega združenja partizanov VZPI/ANPI.