STANIČ , Valentin

Valentin Stanič se je rodil očetu Andreju, kmetu, in materi Mariji Ipavec. Imel je enega brata in štiri sestre. Sprva se je zasebno šolal v Kanalu, dva razreda osnovne šole je opravil v Trbižu in nadaljeval v Celovcu do drugega letnika gimnazije. Gimnazijo in študij (filozofija in bogoslovje) je končal v Salzburgu. Deloma se je sam vzdrževal tako, da je poučeval v plemiški družini.

Za duhovnika je bil posvečen 6. januarja 1802, novo mašo je pel v Kanalu 20. februarja. Kratek čas je bil kaplan v Nonnbergu, nato dobrih sedem let na Banjšicah, sledilo je deset let v Ročinju. Goriški škof Jožef Balant ga je 26. julija 1819 z dekretom imenoval za kanonika goriškega stolnega kapitlja. V Gorici je ostal do smrti.

Ko je služboval na Banjšicah in v Ročinju, je poučeval otroke: na prostem jih je učil brati, pisati in računati, pa tudi plavati in spoznavati naravo. Odrasle je poučeval o kmetovanju in sadjarjenju, številnih del se je lotil tudi sam.

Prvo pesem, Večerna pesem fantiča, je napisal kot študent v Salzburgu 1797, in s pisanjem nadaljeval tudi v odrasli dobi, s čimer je predvsem želel pomagati ljudem in ohranjati veselje do petja. Za ljudsko petje je pesmi tudi prirejal. Leta 1807 je ustanovil majhno tiskarno, kjer je pesmi sam tiskal. Njegova knjižnica Pesme sa Kmete ino mlade ljudi je prva slovenska tiskana knjiga, ki je izšla v Gorici. V njej obravnava kmečka opravila, poudarja veselje do dela, nekaj pesmi je poučnih.

Oblikoval je neke vrste knjigarno ali knjigarniško posredovalnico, naročal, kupoval in delil je knjige. Izdal je knjižni katalog Perporozhenja vredne bukvize sa Slovenze, ki se tudi v Gorizi dobijo (1842), to je bil seznam 109 knjig, ki so izšle med leti 1810 in 1840.

Stanič velja za enega od začetnikov evropskega alpinizma. V gore se je odpravil že kot dijak in nadaljeval tudi potem. Vzponi so postajali vse težji, osvojil je najvišje vrhove v tem delu Evrope, leta 1800 med prvimi tudi Veliki Klek (Grossglockner). Triglavu je izmeril višino, svoje vzpone pa je v sestavkih pogosto tudi opisal.

V Gorici je za poučevanje gluhonemih zbral sredstva podpornikov in dobrotnikov, da so lahko ustanovili gluhonemnico (22. 4. 1840). V njej je gojence tudi sam učil, jih vodil na izlete in jim posvečal čas.

V letu 1845 se je včlanil v Münchensko društvo proti mučenju živali in že naslednje leto podobno društvo ustanovil v Gorici, ki je bilo prvo tako društvo v Avstro-Ogrski monarhiji.

Umrl je v Gorici, po poškodbi pri delu v gluhonemnici. Pokopali so ga 1. maja 1847 na starem pokopališču v južnem delu mesta. Kasneje so pokopališče selili na severno stran mesta proti Kromberku in danes njegovega groba in nagrobnika ni več.

Valentin Stanič ima v Kanalu kip, delo kiparja Janeza Pirnata, v rojstnem Bodrežu pa spominsko ploščo. Spominsko tablo ima tudi pročelju Staničevega doma pod Triglavom.
Po njem so poimenovali društva, trge, ulice, planinske postojanke, pa tudi trg v Münchnu (Stanigplatz) in nagrado Bavarskega planinskega društva.