STANIĆ, Fran

Njegov oče je bil Fran Stanič, mati pa Marija, rojena Perčić. Leta 1898 se je družina izselila v Združene države Amerike v Bessemer v Alabamo, kjer je med letoma 1899 in 1901 obiskoval osnovno šolo. Po vrnitvi v domovino zaradi očetove smrti je šolanje med letoma 1902 in 1904 nadaljeval v Pazinu, kjer je od leta 1904 obiskoval klasično gimnazijo in maturiral leta 1912. V tem času se je pod vodstvom  prof. Saše Šantla učil violino in po maturi za njim prevzel vodenje zbora in orkestra v pazinski Narodni čitalnici. Nato je violino študiral še pri Avgustu Jankoviču na konservatoriju Giuseppeja Verdija v Trstu, po preselitvi v Ljubljano leta 1924 pa pri Janu Šlaisu na ljubljanskem konservatoriju, kjer je diplomiral leta 1924.

V letih 1924–1926 je vodil zbor Narodne čitalnice v Šiški, v letih 1925–1927 je poučeval violino na šoli Glasbene matice v Novem mestu, v letih 1927–1941 pa v Ljubljani, kjer je bil med letoma 1927 in 1946 (1. violina) član Opernega orkestra in med letoma 1929 in 1940 član Ljubljanskega godalnega kvarteta. V Novem mestu se mu je rodila hčerka Jelka Stanič, kasneje priznana violinistka.

Napisal je številna violinska dela. Uveljavil se je kot violinski pedagog in pri tem razvil lastno pedagoško metodo, ki jo je predstavil v več publikacijah. Med drugim je uveljavil nazor, da je za začetek instrumentalnega študija najprimernejša že predšolska starost. V Ljubljani je poučeval je na nižji in srednji stopnji Državnega konservatorija (1930–1937), na Državnem učiteljišču (1940–1946), na Srednji glasbeni šoli pri Akademiji za glasbo (1946–1953) in na Glasbeni šoli Center (1946–1954), kjer je bi tudi ravnatelj. Poučeval je tudi po upokojitvi leta 1954.

Leta 1935 je bil med ustanovitelji ljubljanske Filharmonije, član orkestra in do leta 1940 njen tajnik. Bil je tudi tajnik Zveze godbenikov Slovenije (1929–1940).