Srečko PUC

Rojen je bil očetu Srečku Pucu in materi Veroniki, roj. Gradišnik, v obmejnem hribovskem naselju Sveti Duh na Ostrem vrhu, od koder sta izvirala oba starša. Osnovno šolo je obiskoval v Mariboru. Oče je bil Maistrov borec in kot strojevodja zaposlen pri železnici, zato se je družina večkrat selila. Leta 1933 so se priselili v Velenje, kjer je nato Srečko ml. preživel svoja najstniška leta. Pred tem je na mariborski realni gimnaziji dokončal prva dva razreda, ostale gimnazijske razrede pa je v letih 1933–1939 obiskoval na celjski realni gimnaziji. Po maturi leta 1939 se je vpisal na študij medicine na ljubljanski medicinski fakulteti in končal pet semestrov.

Kot dijak je postal član Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ), zatem, leta 1936, pa je bil sprejet v takrat ilegalno komunistično partijo. V tem obdobju je sodeloval pri političnem delu med velenjskimi rudarji. Tik pred začetkom 2. svetovne vojne so ga jugoslovanske oblasti za kratek čas zaprle zaradi revolucionarne dejavnosti. Predtem se je namreč kot delegat ljubljanskih študentov v Beogradu udeležil demonstracij zaradi pristopa Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu. Ob začetku vojne je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, iz katere je bil ob koncu aprila odpuščen. V Ljubljani, kjer je študiral, se je po okupaciji vključil v osvobodilno gibanje. Leta 1941 je obiskoval tudi ilegalni tečaj prve pomoči za medicince. Bil je eden glavnih kurirjev OF za Štajersko, kamor je bil poslan jeseni 1941. Domnevno so ga poslali v Šaleško dolino za sekretarja SKOJ, a se je od tod z neko posebno nalogo odpravil v Maribor. Tam je 12. decembra 1941 skupaj z inženirjem Radom Iršičem padel v zasedo gestapa, ki je Iršiča ubil, Puca pa aretiral. V Mariboru je bil nato obsojen na smrt in 18. februarja 1942 kot talec ustreljen. Njegovo truplo je bilo upepeljeno v graškem krematoriju. Žara z njegovimi posmrtnimi ostanki je bila oktobra 1946 vrnjena v domovino. Ohranilo se je njegovo poslovilno pismo, ki ga je napisal svojim domačim pred smrtjo.

Njegovo ime je zabeleženo na spomeniku žrtvam fašističnega nasilja na območju Velenja na Titovem trgu v Velenju, na spominskem kvadru študentom, profesorjem in nameščencem ljubljanske univerze, padlim v NOB, ki stoji v avli Univerze v Ljubljani, in na spominski plošči ustreljenim v sodnih zaporih v Mariboru.

Po njem je od leta 1972 poimenovana Pucova ulica na Lavi v Celju.