ŠORLI, Tomo (Tomaž)

Po končani osnovni šoli v Podbrdu in gimnaziji v Gorici je študijsko pot nadaljeval na graški in praški univerzi, kjer je študiral pravo. Poleg študija je bil dejaven v društvu Adrija, kot stenograf pa je delal pri dr. Henriku Tumi v Gorici. Svojo poklicno pot je začel v Ajdovščini kot notarski pripravnik, leta 1911 pa je na povabilo pisatelja Iva Šorlija odšel v Podgrad, kjer je dobil mesto notarja. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je bil poročnik v avstroogrski vojski. Leta 1914 so ga v bitki pri Krasnem v Galiciji ranili, ujeli ter odpeljali v notranjost Rusije. V ujetništvu se je izpopolnil v znanju ruščine, dopisoval je v ruske časopise, predvsem o jugoslovanskem vprašanju. Leto kasneje se je prostovoljno prijavil v srbsko vojsko in odšel v Niš. Tam je z vnemo deloval v Jugoslovanskem odboru in bil kasneje tudi njegov tajnik. V času bivanja v Srbiji je objavljal članke v Odjeku in Jugoslovanskem Glasniku. Leta 1915 je odšel v Pariz, prav tako se je tja preselil Jugoslovanski odbor, za katerega je Šorli urejal glasilo Bulletin Jugoslave. Ob koncu prve svetovne vojne ga je jugoslovanska vlada imenovala za strokovnjaka v etnografski sekciji delegacije na mirovni konferenci, ki je potekala v Saint-Germainu. V novi državi so Šorliju ponujali vrsto služb, a jih je odklonil in se vrnil v Podgrad, kjer se je počutil kot doma. Kasneje je bil v Podgradu tudi podžupan in predsednik hranilnice in posojilnice. Šorli je bil visoko narodno zaveden, zato so ga v času fašizma večino časa preganjali in zalezovali fašisti. V začetku leta 1923 so ga ponoči napadli, dva tedna za napadom pa je umrl. Uradna osmrtnica kot vzrok smrti navaja kap, mnogi pa trdijo, da je bil ena izmed prvih žrtev fašističnega nasilja.

Njegov zvesti prijatelj, pisatelj Ivo Šorli mu je v svoji knjigi Moj roman posvetil poglavje z naslovom Moj Tomo.