Slava RAKOVEC – LIPOGLAVŠEK

Med prvo svetovno vojno se je kot otrok begunske družine preselila najprej na Vrhniko, pozneje v Ljubljano, kjer je leta 1936 na ljubljanski univerzi diplomirala iz študijske skupine A – geografija, B – geologija in petrologija ter C – fizika in meteorologija. Nekaj let je kot suplementka poučevala na ljubljanskih srednjih šolah, nazadnje na realki. V času študija je v dramskem krožku, v katerega jo je povabil brat Vojko in kjer je sodelovala kot suflerka, spoznala bodočega moža Jožeta Rakovca. Poročila sta se maja 1941. Po koncu druge svetovne vojne 1945 sta se preselila v Tržič, kjer je najprej službovala na nižji gimnaziji, zatem pa je na osnovni šoli več let poučevala zemljepis in fiziko. Upokojila se je leta 1973. V letih 1969–1979 je vodila galerijo Paviljon NOB v Tržiču, kjer je organizirala številne razstave in pred vsako otvoritvijo poskrbela za nastope znanih umetnikov. Leta 1976 sta se z možem preselila v novi dom v Vižmarjah pri Ljubljani, kjer je 2002 umrla.

S svojim mnogostranskim delom, neutrudnostjo in vztrajnostjo je pustila trajne sledi. Že v študentskih letih je začela z zbiranjem gradiva o slovenskih izseljencih po svetu, s čimer je nadaljevala tudi po končani vojni in v Geografskem vestniku 1950 objavila dobro dokumentirano delo Slovenski izseljenci – geografski pregled predvojnega stanja, v katerem je predstavila zgodovino izseljevanja iz Slovenije. Na geografsko pot in veselje do raziskovalnega dela Slave Rakovec-Lipoglavšek je brez dvoma pomembno vplival profesor dr. Anton Melik. Leta 1940 je v Geografskem vestniku objavil njeno študijo Obdelovalna zemlja v Jugoslaviji, ki je temeljila na statističnem popisu iz leta 1931 in je prispevala k boljšemu poznavanju takratne nove države. Po vojni jo je Melik pritegnil k raziskovanju morfogenetskih razmer v Krški kotlini, o čemer je poročala v Geografskem vestniku leta 1951. Zadnje odmevnejše znanstveno-raziskovalno delo je študija Tržič – mestna geografija, objavljena v Geografskem zborniku leta 1954. V eni prvih vzorčnih in celostnih paleogegrafskih študij pri nas je celovito obdelala geografske in zgodovinske vidike Tržiča. Med drugim je ugotovila, da je imela stara tovorna pot, ki je vodila čez Ljubelj, hospic (zavetišče za romarje in popotnike) na Lajbu. Poučna in zanimiva študija žal ni izšla tudi kot samostojna monografija, saj bi bila kot takšna lažje dostopna marsikateremu meščanu in obiskovalcu mesta.

Bila je izjemno predana pedagoškemu delu. Dopoldan je v sklopu rednega dela poučevala na nižji gimnaziji; popoldan pa na delavski gimnaziji, kjer so se izobraževali zaposleni v tovarni Peko ter Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Zvečer je v prostorih sedanje Knjižnice dr. Toneta Pretnarja Tržič poučevala oficirje. Pri kranjskem Zavodu za šolstvo za osnovne šole Kranj, Tržič in Škofja Loka je več let sodelovala kot pedagoška svetovalka za pouk geografije. S strokovnim znanjem in široko razgledanostjo je stremela k nenehni bogatitvi pouka geografije s sodobnimi didaktičnimi spoznanji in strokovnim izpopolnjevanjem, s čimer je poskrbela za ugled geografske stroke v javnosti.

Med letoma 1954 in 1962 je bila dejavna v Geografskem društvu Slovenije, iz katerega se je razvila sedanja Zveza Geografov Slovenije. Bila je zastopnica za kranjski okraj in pozneje za celotno Gorenjsko. Kot strokovni vodja je sodelovala pri več turističnih agencijah. Sprva je pripravljala opise poti po tujini, pozneje se je lotila prevodov turističnih vodnikov, ki jih je tudi prirejala in jim dodala več geografskih vsebin ter praktičnih napotkov za slovenske popotnike.

Mateja Šmid Hribar, Nejc Perko, Marjetka Rakovec