Leta 1977 je diplomiral na Višji upravni šoli, leta 2004 pa na Fakulteti za upravo v Ljubljani. Že leta 1971 je začel delati v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Njegovo prvo delovno mesto je bilo operativni častnik na oddelku za ljudsko obrambo v Tržiču. Imeli so en bataljon tako imenovanih partizanskih enot z okrog 350 ljudmi. Te enote so prerasle v Teritorialno obrambo, za katero je bila značilna uporaba slovenskega jezika. Tudi kader je bil skoraj v celoti slovenski. Rezervni častniki so bili Slovenci, večinoma nekdanji borci NOV, ki so po zgodnji upokojitvi v JLA prevzeli dolžnosti v Teritorialni obrambi. Vojaki so bili iz krajev, kjer se je enota nahajala in delovala. Po štirih letih dela v Tržiču so ga povabili v Kranj, v conski in pozneje pokrajinski štab.
Med letoma 1980-88 je bil načelnik pokrajinskega štaba, med letoma 1988-90 pa poveljnik Teritorialne obrambe Gorenjske. V času slovenske politične preobrazbe in osamosvojitve je v letih 1990-93 opravljal naloge načelnika republiškega štaba Teritorialne obrambe in zastopal poveljnika slovenske TO. Potem se je nekaj let preizkušal na političnem področju. Zaposlen je bil v stranki Socialnih demokratov in ob tem spoznal, da politika ni za vojaka. Od leta 1998 do 2002 je bil na prvem mandatu obrambnega svetovalca stalne misije Republike Slovenije pri OZN v New Yorku. Sedanji predsednik države dr. Danilo Türk je bil takrat veleposlanik, njegov namestnik pa minister za zunanje zadeve Vasilij Žbogar. Nato se je vrnil v ministrstvo za obrambo RS, kjer se je ukvarjal v sedanjem direktoratu za obrambno politiko s področjem približevanja organizaciji NATO. Bil je tudi slovenski predstavnik v enem izmed višjih odborov te organizacije v Bruslju. To delo je bilo zanj zanimivo, a nikoli ni bil navdušen nad NATO organizacijo. Bližje mu je politika Organizacije združenih narodov. Leta 2006 je v pripravah na predsedovanje Evropski uniji znova odšel v New York kot predstavnik obrambnega ministrstva RS v Organizaciji združenih narodov. Pokrival je področje mirovnih operacij, kar je pomenilo usklajevanje vseh stališč o operacijah OZN za ohranjanje miru. Posvečal se je tudi mirovnim operacijam s slovensko udeležbo in angažiranju v pripravah na slovensko kandidaturo za Varnostni svet OZN. Slovenija namreč kandidira za članstvo v njem za obdobje 2012–2013.
V letu 2011 se bo upokojil in s soprogo preselil iz Tržiča v stanovanje v Radovljico. Več se bo ukvarjal s športom, zlasti tenisom, smučanjem in hojo v hribe. Vzpostavil bo več stikov s sinovoma in njunima družinama, kjer ima štiri vnuke. V prihodnosti namerava dopolniti zapise o pomembnih dogodkih iz preteklosti in jim dodati nove spomine. Po končani slovenski osamosvojitveni vojni je na predlog ministra in po sklepu predsedstva Republike Slovenije postal prvi general v samostojni Sloveniji.
Leta 1992 mu je bil podeljen zlati častni znak svobode Republike Slovenije.
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 1039
M. Kunšič: Tržičan (z domotožjem) v New Yorku : obisk pri generalu Janezu Slaparju na Manhattnu, Slovenske novice 1999, št. 109 (14. maj.), str. 15
Janez Slapar : obletnica – spomin in opomin, Delo 1996, št. 143 (22.VI.), str. 44
Ali H. Žerdin: Janez Slapar, Mladina 1993, št. 20 (25.V.), str. 23-24
A. Ašič: “Oba zelo dobro kuhata!” : sobotno dopoldne pri družini generala Janeza Slaparja, Jana 1993, št. 41 (12.X.), str.10 in 31
S. Saje: General ostaja brez svoje vojske : edino Tržičani imajo svojega generala / Janez Slapar, Gorenjski glas 1993, št.89 (16.XI.), str. 14
B. Požar: Janez Slapar, Fokus magazin 1993, št. 8, str. 20-26
D. Hinič: Najprej politične poteze, šele nato vojaške : general Janez Slapar, poveljnik slovenske teritorialne obrambe, Slovenec 1992, št. 193 (22.VIII.), str. 22. Portret = Sobotna branja
Podcenjevali so nas : polkovnik Janez Slapar, poveljnik Teritorialne obrambe Slovenije, v izjavi za Gornjeski glas, Dolenjski list 1991, št.28 (11. jul.), str. 2
R. Brilej: General z razlogom : Janez Slapar, načelnik republiškega štaba TO, Mladina 1991, št.32 (30.VII.), str.9