SKUMAVC, Franc

Franc Skumavc je odraščal na kmetiji v Zgornji Radovni. Njegov starša, Janez in mama Kristina sta se poročila leta 1908. V zakonu se jima je rodilo osem otrok. Do leta 1914 so se jima rodili trije dečki – eden je bil mrtvorojen –  (Janez, Rudolf) in ena deklica (Marija). Po desetih letih sta se jima rodili še štirje otroci: Franc (ki je umrl kot dojenček), Franc, Marijan in Tomaž. Rudolf je postal gozdar, se poročil in bil oče treh sinov, eden od njegovih sinov je bil tudi znani slikar in novinar Marjan Skumavc.

Franc pa je že v mladosti začutil željo po duhovniški poti.  Ljudsko šolo je obiskoval na Dovju, nato pa so mu starši dovolili le eno leto obiskovanja meščanske šole na Jesenicah. Njegova želja po izobrazbi se je nadaljevala, ko se je leta 1939 vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Zaradi začetka druge svetovne vojne in nemškega napada na Jugoslavijo je uspel zaključiti le dva razreda, vendar z odličnimi rezultati.

Po začetku okupacije je ostal doma in delal na kmetiji. Avgusta 1943 pa je bil mobiliziran v nemško vojsko, upal je, da bo zaradi oslabelega srca izpolnjeval pogoj za vrnitev domov. Najprej je bil dodeljen Državni delovni službi v Nemčiji, kasneje pa je bil premaknjen v pehotno enoto. Leta 1944 je bil v različnih vojašnicah, kjer je doživel tudi bombardiranja. Njegova usoda se je odločilno spremenila, ko je bil dodeljen bojišču v Galiciji proti sovjetski vojski. Avgusta 1944 je Franc Skumavc prostovoljno in skrivaj prebegnil iz nemške vojske ter se predal sovjetskim vojakom.

V taborišču Tušino pri Moskvi je preživel čas v ujetništvu, kjer so ga mučili mraz, stradanje in nemogoče življenjske razmere. Kljub tem preizkušnjam je preživel, in proti koncu januarja 1946 postal svoboden. Po prihodu v domovino so bili bivši nemški vojaki deležni neprijaznega sprejema, zato je bil strogo zastražen in pripeljan v zbirno taborišče – Baragovo semenišče v Ljubljani. Tam je bil do 8. marca 1946, ko je bil na svoj dvajseti rojstni dan končno svoboden in se vrnil domov k domačim, ki so vsi srečno preživeli dobo okupacije.

Leta 1947 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, kjer je služil pri topniškem oddelku. Med tem je leta 1949 delal tudi pri gradnji avtoceste bratstva in enotnosti, kjer si je prislužil udarniško značko. Postopoma je napredoval v podoficirja in bil celo sprejet med kandidate za komunistično partijo. A kljub tem dosežkom je 11. marca 1950, pred božičem, sprejel odločitev, da pobegne v Avstrijo, zato je pobegnil na tovornem vlaku. Iz Avstrije je s posredovanjem mednarodne begunjske organizacije odšel v Kanado, kjer je eno leto moral opravljati delo gozdnega delavca. Po tem je v semenišču v Torontu dobil priložnost, da dokonča študij. Tam je postal bogoslovec in bil leta 1959 posvečen za duhovnika. Kot novomašnega govornika je naprosil škofa dr. Gregorija Rožmana. Franc Skumavc je bil včlanjen v duhovniški zbor nadškofije v Torontu. Služboval je v različnih angleških župnijah, nekaj let je bil tudi v hrvaški župniji.

Ves čas je ohranjal ljubezen do slovenskega jezika in domovine, Slovenijo je večkrat obiskoval, ter ohranjal povezavo s svojo domovino in svojimi koreninami. Leta 1993 je izdal svoje spomine v angleščini, knjiga nosi naslov On One – Way Path: A Life’s Journey, v letu 2003 pa smo dobili tudi slovenski prevod. Knjiga je še posebej dragocena, saj natančno popisuje življenje v tistih časih ter njegov rojstni kraj, Radovno.