SKALICKY, Zdenko

Bil je prvorojenec očeta Bohuslava Skalickega in matere Olge, roj. Dolenc, ki sta vzgojila še sina Boga Skalickega in hči Ljudmilo. Družina se je s predela današnjega Novega trga v Novem mestu po letu 1911 preselila v Kandijo v hišo (danes Trdinova ulica 6) znanega novomeškega zdravnika Petra Defranceschija.

Osnovno šolo in gimnazijo je Zdenko obiskoval v Novem mestu, kjer je leta 1921 maturiral in vpisal študij kemije na Tehnični fakulteti ljubljanske univerze. V gimnazijskih letih je bil odličen in živahen učenec ter dejaven na družabnem in kulturnem področju. Po prvi svetovni vojni je bil član in tudi tajnik s strani ravnateljstva nedovoljene dijaške organizacije Prosvete, ki je bila del dijaške Zveze jugoslovanskih srednješolskih organizacij.

S sosedom in prijateljem Marjanom Mušičem sta v gimnazijskih letih sodelovala in ustvarjala na različnih področjih umetnosti. Na Skalickijevo sicer izvirno in samorastniško slikanje sta vplivala Božidar Jakac, s katerim so skupaj z Mušičem večkrat slikali dolenjsko pokrajino, ter Rihard Jakopič, ki sta ga prijatelja obiskovala v Ljubljani. Na poznejših slikarskih pohodih se je dijakoma pridružil tudi umetnik Ivan Čargo. Kot gimnazijec je Zdenko sodeloval pri ustvarjanju dijaških rokopisnih listov. V krogu članov Prosvete sta leta 1920 izšla dva lista Album I in II, leto kasneje pa še Almanah. V njih je objavil svoje pesmi ter prvi in tretji list tudi uredil in grafično opremil. Leta 1920 je sodeloval na znameniti I. pokrajinski umetniški razstavi v Novem mestu (kasneje poimenovani novomeška pomlad), na kateri je predstavil trinajst likovnih del z novomeško pokrajinsko motiviko. Istega leta se je predstavil tudi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani na XVIII. umetnostni razstavi z vsaj štirinajstimi deli s podobno tematiko. Prebiral je slovensko in tujo dostopno leposlovje ter obiskoval literarne večere, ki jih je v Novem mestu uvedel Anton Podbevšek. V dveh številkah revije Trije labodje je leta 1922 objavil še tri pesmi, nato pa se je posveti zlasti študiju. Njegovo najbolj plodno umetniško obdobje lahko tako zamejimo z letnicama 1919 in 1922.

Leta 1926 je z odliko diplomiral in se zaposlil v tovarni klobukov Šešir v Škofji Loki, kjer je nazadnje delal kot prokurist ter tehnični vodja. Bil je dober šahist in soustanovitelj novomeškega športnega društva Elan. V rodnem mestu je spoznal svojo ženo Elizabeto Liziko Soklič, s katero se je aprila 1928 poročil v Ljubljani in se nato po krajšem bivanju v Novem mestu skupaj z družino preselil v Škofjo Loko. Bil je tudi član Francoskega krožka in po letu 1931 tajnik podružnice Slovenskega planinskega društva. Na smučišču na Starem vrhu ga je marca 1933 doletela tragična smrt.

Danes se njegova literarna zapuščina nahaja v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, Dolenjski muzej pa hrani nekaj njegovih likovnih del .