Foto galerija
Rodil se je materi Uršuli Ravnik iz Bohinjske Bistrice in očetu Jožetu Simončiču, Dolenjcu. Petčlanska družina je leta 1918 pred Italijani pribežala v Ljubljano.
Srednjo šolo je končal na poljanski gimnaziji. Nato se je družina preselila v Beograd, kjer je oče železničar dobil novo zaposlitev. Najprej se je poskusil vpisati na umetniško akademijo, a ni uspel. Leta 1929 se je vpisal na Vojaško akademijo in jo leta 1932 končal z odliko.
Kot častnik jugoslovanske kraljeve vojske služboval pri Triglavskem polku v Ljubljani. Leta 1937 je prevzel vodstvo jugoslovanske vojaške obveščevalne službe za mejni področji z Italijo in Avstrijo. V tem času se je povezal z ilegalno primorsko protifašistično organizacijo TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka) in deloval pod tajnim imenom Goričan.
Po razpadu Kraljevine Jugoslavije je spremenil identiteto in se nastanil v stari graščini v Radohovi vasi pri Ivančni Gorici. Zaradi izdaje je bil med italijansko racijo marca 1942 zajet. Pri poskusu pobega je bil ranjen v glavo in prepeljan v ljubljansko bolnišnico. Po okrevanju se je povezal z OF in se nato pridružil italijanskemu osvobodilnemu gibanju. Aprila 1944 so ga fašisti ponovno ujeli in po naglem postopku obsodili na smrt. Med napadom na fašistično postojanko so ga rešili garibaldinci.
Po končani vojni je postal vodja repatriacijskega urada na jugoslovanski ambasadi v Rimu. Ponujenemu vojaškemu poklicu v Beogradu se je odrekel in se naselil v Ljubljani. Po šestih mesecih študija na likovni akademiji je bil izključen brez pojasnila. Čeprav je bil brez ustrezne formalne izobrazbe se je leta 1947 prijavil na razpis za fotoreporterja in uspel. Do leta 1956 je opravljal uspešno fotoreportersko kariero pri revijah Tovariš in Slovenski poročevalec, kasnejšem Delu, ter pri Tedenski tribuni. Vmes je bil po krivici decembra 1949 aretiran in nato šest mesecev pretrpel v preiskovalnem zaporu na Poljanskem nasipu. Leta 1957 je sklenil honorarno razmerje z medicinsko fakulteto v Ljubljani. Deloval je na Kliniki za ginekologijo in porodništvo in se upokojil leta 1982. Njegovo delo je nadaljevala hčerka fotografinja Jelka Simončič.
Leta 1971 se je iz Ljubljane umaknil v Poljansko dolino. Kupil je domačijo »pri Mihevk« v zaselku Dobravšce pri Gorenji vasi. Tu je preživel skoraj tri desetletja ustvarjalnega življenja, tesno povezanega s kulturnim utripom novega življenjskega okolja.
Kot fotoreporter je v dobrem desetletju objavil 2400 reportaž, večinoma pri reviji Tovariš. Arhiv s 70.000 negativi posnetkov je podaril Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Kot ljubitelj gledališča je gojil tudi gledališko fotografijo. V 43 letih je dokumentiral 800 gledaliških predstav. Arhiv s 50.000 posnetki hrani Slovenski gledališki muzej v Ljubljani. Razstava izbranih fotografij je bila leta 1991 v Gledališkem muzeju.
Veliko let zapored je v vseh letnih časih hodil na Triglav, s fotoaparatom Leica pri roki. Na razstavi v žirovski galeriji Svoboda je marca 1997 predstavil fotografije z naslovom Triglav skozi moj čas.
Njegovo najpomembnejše delo je bilo uvajanje medicinske vizualne dokumentacije. Dokumentiral je zahtevne medicinske posege, nove operacije, porode in tudi trenutke smrti. Portretiral je vodilne slovenske medicinske strokovnjake. Tisočim mamicam je zabeležil prihod njihovega otroka v novi svet in prvi objem. Doktorandom Medicinske fakultete je redno tehnično in fotografsko opremljal njihove doktorske disertacije.
Posnel je 74 medicinskih, pedagoško-znanstvenih filmov. Filmi so spremljali strokovne nastope slovenskih zdravnikov po vseh celinah sveta. Po njegovi zaslugi je Klinika za ginekologijo in porodništvo v Ljubljani prva na Balkanu leta 1958 uvedla pri pouku televizijski prikaz medicinskih posegov in preiskav. Devet let pozneje je z barvno TV kamero posnel osem srčnih operacij prof. dr. De Bakeyja v Ljubljani. To snemanje je ocenil za svoj najtežji podvig na področju medicinske vizualne dokumentacije.
Poleg poklicne dejavnosti je neprekinjeno gojil avtorsko, ustvarjalno razstavno fotografijo. Razstavna fotografija je bila njegov prvi ustvarjalni vrh. Nič manj učinkovit je bil v eksperimentalni fotografiji. Fotografska grafika je zanesljivo njegov drugi ustvarjalni vrh.
Samostojno je razstavil 600 fotografij na 21 razstaviščih doma in po svetu. Mednarodna priznanja so prejele njegove fotografije na številnih razstavah v zamejstvu.
Bil je tudi pobudnik in organizator fotografskih razstav v domovini. Kot predsednik komisije za delo z mladino pri Foto kino zvezi Slovenije je posredoval pobudo za razstavi »Pionirski
foto« 1960 in »Mladina fotografira« 1963. Leta 1971 je pripravil mednarodni razstavi »Fotografija treh dežel« in ekološko naravoslovno »Narava 71«. Razstavi sta bili na ogled v fotogaleriji Gorenja vas na Gorenjskem. Za fotoamaterje je od leta 1971 dalje organiziral več kot 200 razstav v ljubljanski fotogaleriji Atrij ter v gorenjevaški galeriji.
Ustanovil je šest fotoklubov in bil v njih učitelj in mentor. Kot navdušen planinec je ustanovil fotografsko sekcijo Planinske zveze Slovenije. Na njegovo pobudo je Fotoklub slovenskih zdravnikov pričel z delom leta 1976. Posebej tesno je zaživel zadnji dve desetletji življenja s fotoklubi ali fotografskimi sekcijami v Gorenji vasi, v Žireh, v Železnikih in v Radomljah.
V Gorenji vasi je uredil fotografsko delavnico in prvo slovensko fotogalerijo Ivan Tavčar v istoimenski osnovni šoli.
Na Medicinski fakulteti je izšolal skupino medicinskih fotografov za posamezne klinike. Več let zapored je predaval na 14 ustanovah, zavodih in šolah (okoli 250 predavanj). Dvajset let je prostovoljno sodeloval na zavodih za slepo mladino, za gluhoneme in za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani.
Več kot 20 let je bil tudi sodelavec terminološke komisije SAZU za fotografsko-tehnično besedišče. Bil je soavtor učbenika o fotografiji in o filmu za 8. razred osnovnih šol, ki je dočakal devet ponatisov. Mednarodni uspeh njegove inovativne pedagoške dejavnosti je natis učbenika ‘Otroci fotografirajo brez kamere’ v treh svetovnih jezikih leta 1995. Marca 2001 je FIAP izdal še japonski prevod, hkrati s ponatisom angleškega.
Med umetnikovo zapuščino sodijo tudi kakovostna slikarska dela (avtoportreta po izpustitvi iz zapora in ob avtorjevi sedemdesetletnici) ter številni literarni zapisi.
V letih 1955, 1956, 1957 so mu bile podeljene Tomšičeve nagrade, kot priznanje za reporterske fotografije. Leta 1971 mu je bila podeljena Nagrada mesta Ljubljana za zasluge pri medicinski vizualni dokumentaciji.
Postal je mojster fotografije, prejel zlati znak Planinske zveze Slovenije in najvišje jugoslovansko priznanje Zlato oko za serijo barvnih fotografij leta 1974 v Novem Sadu. V Avstriji so mu prisodili najvišje priznanje – Sartoriusovo medaljo, zlato medaljo za varstvo narave pa na Dunaju leta 1981. V Jugoslaviji je bil edini nosilec štirih najvišjih odličij mednarodne fotografske umetnosti. Leta 1957 ga je zveza odlikovala kot umetnika (A. FIAP), 1967 kot odličnika (E. FIAP), nato kot odličnika za posebne zasluge (SE. FIAP). Za osemdesetletnico leta 1991 mu je bilo izročeno najvišje mednarodno fotografsko priznanje – naziv častna visokost (EH. FIAP) zaradi posebnih zaslug na področju širjenja mednarodne fotografske kulture. Bil je tudi častni član mnogih nacionalnih fotografskih združenj doma in po svetu.
Posebna oblika domače pozornosti do mojstra sta bili retrospektivna razstava v kranjskem Gorenjskem muzeju leta 1992 ter razstava eksperimentalne fotografije v ljubljanskem Muzeju sodobne zgodovine februarja 1997.
Ob njegovi osemdesetletnici leta 1991 so v Gorenji vasi so odprli njegov zasebni muzej, ki hrani največjo svetovno zbirko starogramov (njegov izum), ki so jih ustvarili otroci. V muzeju Generation v Washingtonu je na ogled njegova fotografija Prva minuta (1970). Velja za prvo umetniško upodobitev človeškega rojstva na svetu.
M. Naglič: Mojster fotografije in preživetja, Gorenjski Glas, 18. november 2011, str. 16 in 17 (110. Glasova preja)
I. Vraničar: Zbirka negativov fotografa Vladimirja – Vlastje Simončiča, mnz.si : muzejske novice 2010, št. 1, str. 10-11
P. Lampič: Fotografija : Vlastja Simončič (1911-2000), pred stoletnico rojstva : Foto Vlastja, Skica za monografijo, Žirovski občasnik 2010, št. 40, str. 170-176
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 1026
F. Temelj: Fotoeksperiment : v Osnovni šoli Ivana Tavčarja v Gorenji vasi je na ogled zanimiva razstava: Fotoeksperiment Vlastje Simončiča, Gorenjski glas 2006, št. 18 (3. mar.), str. 14
Š. Žabkar: Kako fotografirati brez fotoaparata? : Gorenjevaški fotografski muzej Vlastja, Delo 2004, št. 162 (14. jul.), str. 17
J. Simončič: Pionir slovenske medicinske fotografije Vladimir Simončič-Vlastja, Foto antika : bilten ISSN: C500-3806 ; 1318-9913.- Št. 21 (jun. 2002), str. 24-27
I. Jakša, Vladimir-Vlastja Simončič (1911–2000), pionir slovenske medicinske vizualne dokumentacije, Zdravstveni vestnik 2001, št. 7-8, str. 425-431
M. Aljančič: Mojstru Vlastji v spomin, Gorenjski glas 2000, št. 75 (22. sep.), str. 6
M. Naglič: Fotografi vseh vasi, združite se! : pogledi z gorenjskega juga, Gorenjski glas 2000, št. 96 (8. dec.), str. 13
M. Naglič: Vladimir Simončič Vlastja : 1911-2000 : in memoriam, Žirovski občasnik 2000, št. 30, str. 227-234
D. Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana 1999, str.483
M. Naglič: Po ljudeh gor, po ljudeh dol/ Del 65, Vlastja Simončič, Excellence honoraire de FIAP, Gorenjski glas 1998, št. 101 (24. dec.), str. 19
C. Toplak, Z. Z.-Slavec: Medicinski fotograf Vlastja Simončič : 1911-1996), Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu 1998, str. 149-151
S. Kosmač: Razstava fotografij Vlastje Simončiča: Triglav skozi moj čas, Žirovski občasnik 1997, št. 25/26, str. 74
C. Toplak, Z. Z. Slavec: “Foto Vlastja” – medicinski fotograf Vlastja Simončič (1911), Isis1996, št. 11 (1.XI.), str. 73-75 itd.
A. Dolenc: Vlastja Simončič – 80-letnik, Zdravstveni vestnik 1991, št. 6, str. 295-296. Portret
P. Perc: Mojster se predstavi : jutri v Sevnici otvoritev razstave fotografij Vlastje Simončiča, Dolenjski list 1990, št.5 (1. feb.), str. 7
Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica 1988, 14. snopič, str. 361-364
M. Volčjak: Vlasta Simončič sedemdesetletnik, Glas, let. 34, št. 47, 23.6.1981, str. 5
I. Hribernik: Razgovor z mojstrom Vlastjo Simončičem, Zdravstveni vestnik 1968, okt., str. 397-398