SIMIČ, Borut

Mladost je preživel v Novem mestu, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Njegov oče Marjan Simič je bil gospodarstvenik in tudi župan Novega mesta. Po maturi leta 1976 se je vpisal na FAGG, oddelek za arhitekturo v Ljubljani, ter študij zaključil leta 1982 z diplomskim delom “Novo mesto od morfologije do izraza” pri mentorju prof. Vladimirju Bracu Mušiču. Že v gimnaziji in med študijem se je izobraževal v ateljeju svojega strica oblikovalca in arhitekta Petra Simiča in se z njim ali samostojno udeležil nekaj odmevnih oblikovalskih natečajev. V tem času se je ukvarjal tudi z glasbo – v rock ansamblu Rudolfovo je igral saksofon in flavto. Po diplomi se  je udeleževal predavanj na Architectural Association School of Architecture v Londonu in na Koninklijke Academie voor Shone Kunste v Gentu v Belgiji.

Njegova prva samostojna, a opažena dela so bila narejena še v  Aquaris Design studiu Novo mesto. Leta 1983 se je zaposlil na Zavodu za družbeno planiranje v Novem mestu, kmalu pa je pričel s prakso samostojnega kulturnega delavca v trajni delovni skupnosti Neapolis s paleto oblikovalsko prefinjenih izdelkov. Z nizom uspehov na razstavah ter arhitekturnih in oblikovalskih natečajih je utrdil svoj profesionalni nivo. Iz tega časa so zanimive in opazne predvsem tematske arhitekturne teoretske manifestacije, kot so Spartacus im Gruen, The Myth, Verticalita, Štirje jeziki arhitekture, Wiggins Teape competition, ki so bile predstavljene na raznih arhitekturnih natečajih, razstavah, simpozijih in bienalih. V njih se je ukvarjal s specifičnimi polji arhitekturne teorije.

Njegov opus se je hitro polnil s številnimi nagradami ter odkupi, počasi pa so prihajala  tudi naročila in posamezne izvedbe tako doma kot v tujini, kot so  Etnološka zbirka Dolenjskega muzeja, prenova Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu, zasnova večjega turističnega naselja v Adjariji, Gruzija, interjerji bank v Sloveniji in na Hrvaškem, stanovanjske hiše, hiše slovesa, gostinski lokali, mostovi idr. Prelom v  njegovem ustvarjalnem zagonu je bila osvojitev  številnih nagrad, med njimi druga nagrada ex aequo, ki si jo je delil z birojem arhitekta Jurija Kobeta na natečaju za novo osnovno šolo na Drski v Novem mestu z vizionarsko zasnovanim projektom, prva nagrada za novo centralno osnovno šolo v Stični z izvedbo,  stavba trgovine Labod v Novem mestu  pa je bila nominirana za Plečnikovo medaljo. Med odmevnejšimi projekti, izvedenimi po njegovih načrtih, sta Kulturno pastoralni center srbske pravoslavne cerkvene občine v Ljubljani, 2011–2017, ter prenova Mordaxove kapele za potrebe evangelijske cerkve v Novem mestu leta 2012. Je tudi soavtor monografije Mordaxova kapela (2017). Zadnja leta se ukvarja s prenovo baročnega dvorca Dobrava pri Kostanjevici, kjer se je posvetil klasičnim temam in historični maniri.

Vseskozi  je dejaven tudi kot grafični oblikovalec ter oblikovalec posameznih kosov pohištva, opreme prostora in nakita (digitalni znak občine Novo mesto, 1978 – sodelavec, stol Muha, stoli Kiklopi, preproga Podlogar, srebrnina Namiza), ki so del njegove arhitekture ali samostojni produkti. Sestavni del njegovega ustvarjanja so tudi izseki iz grafičnih prikazov arhitekture, študije, risbe, olja  in samostojna likovna dela. Prispevke s področja arhitekture objavlja v strokovnih revijah in časnikih Ab, Ambient, Arhitectum, Čip, Delo, Dolenjski list, List, Hiše, Piranesi, Wetbewerbe aktuell in na Archilovers.com.