Lidija ŠENTJURC (POR. KRAIGHER)

Rodila se je v rudarski družini kot ena izmed treh otrok. V prvi svetovni vojni je izgubila očeta. Kljub temu ji je mati po končani osnovni šoli omogočila šolanje na meščanski šoli v Krškem in na učiteljišču v Ljubljani. Kot učiteljica ni dobila dela, zato se je odločila za študij psihologije in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomirala leta 1938. Med študijem je delovala v levičarskem študentskem gibanju in se včlanila v Komunistično partijo Jugoslavije. Zaradi svojega delovanja je bila obsojena na dve leti zapora. Po vrnitvi iz zapora je nadaljevala delo med hrastniškimi delavci, še posebej rudarji in ženskami. Bila je med prvimi, ki so jih okupatorske oblasti izselile v Srbijo. Od tam se je skrivaj vrnila v Slovenijo in s partizanskim imenom Joža delala v najožjem vodstvu narodnoosvobodilnega boja. Najprej je pomagala organizirati odpor v Ljubljani. Sredi leta 1943 je odšla iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje v partizanske enote. Najprej je delovala v Beli Krajini, potem na Primorskem.

Po vojni je opravljala vrsto visokih političnih funkcij. Prvi dve leti svobode je opravljala delo ministrice za prosveto, drugi dve leti pa delo ministrice za komunalne zadeve. Od leta 1952 do 1968 je opravljala dolžnosti v različnih državnih organih Jugoslavije v Beogradu. Med drugim je bila podpredsednica Zvezne ljudske skupščine, članica Zveznega izvršnega sveta in članica predsedstva centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije.

Prejela je številna najvišja odlikovanja in bila proglašena za narodno herojinjo (1953). Leta 1969 je bila proglašena za častno občanko Hrastnika. Njen doprsni kip, delo akademskega kiparja Stojana Batiča, stoji pred stavbo na Cesti 1. maja 52 v Hrastniku.