Edi ŠELHAUS

Prva leta otroštva je preživel v Trstu. Med obema vojnama se je zaradi fašizma z družino preselil v tedanjo Jugoslavijo in se po družinski tradiciji – oče Janko in mati Julijana sta bila namreč oba fotografa – izučil za fotografa. Ko je spomladi leta 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je namesto tja raje odšel v partizane. S sabo je vzel tudi fotoaparat, vendar je bilo fotografiranje precej oteženo in nevarno, ti začetni filmi, kot tudi aparat, pa so se uničili. Leta 1944 je bil težje ranjen in poslan v Belo Krajino, kjer je čakal na prevoz v Bari. Na partizanskem letališču Podzemelj pri Črnomlju ga je opazil član propagandne komisije France Brenk, ki je skupaj s profesorjem Franjom Veselkom postavljal na noge partizansko foto sekcijo. Edi Šelhaus je dobil fotoaparat in tako postal vojni fotoreporter. Področje njegovega dela je bilo v Beli Krajini, na Kočevskem in Notranjskem. Ti mnogi izjemni posnetki so danes shranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Po osvoboditvi ga je slovensko filmsko podjetje poslalo v Trst, kjer je do l. 1948 kot filmski snemalec za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti v izjemnih okoliščinah posnel odločilne povojne dogodke na Tržaškem. Obenem je s fotografijami sodeloval pri tržaških časopisih Primorski dnevnik, L’Unità, Il Lavoratore in Delo. Da se je preživljal, je v Trstu odprl foto atelje Foto Edi. Vse te izkušnje so pomembno vplivale na njegovo fotografijo, ki je dinamična, v nasprotju s t.im. statično fotografijo, ki je prevladovala v nekdanji Jugoslaviji do konca petdesetih let.

Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo, k mami v Škofjo Loko. Sprva ji je pomagal pri delu v ateljeju, fotoreporterska žilica pa mu ni dala miru leta 1958 se je zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, kasneje Delu in Tovarišu. Poleg matične hiše (Delo in Tovariš) je objavljal svoje prispevke v različnih revijah in časnikih, predvsem Ljubljanskem in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. V obdobju od leta 1958 do 1973, ko se je upokojil, je bil »leteči fotoreporter«, vse dni na lovu za aktualnimi dogodki v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in tudi tujini.

Po upokojitvi ni miroval in je ostal vse do danes, tako kot se je sam imenoval, »fotoreporter v copatah«. Poleg spremljanja aktualnih dogodkov, občasnega objavljanja svojih prispevkov s fotografijami v raznih publikacijah in beleženja motivov za svojo dušo se je lotil tudi pisanja knjig, od teh največ o dramatičnih trenutkih med 2. svetovno vojno, pa tudi o svojih doživetjih, povezanih z živalmi, ki jih je tudi vse opremil s svojimi fotografijami.

Leta 2000 je Šelhaus svoj obsežen povojni fotografski opus podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki je v sodelovanju z njim iz tega gradiva pripravil že 5 njegovih razstav (Fotozgodbe Edija Šelhausa – 2001, Edi Šelhaus ponovno v Škednju – 2002, Foto humor Edija Šelhausa – 2006, Šmarnogorski razgledi – 2007, Tudi živali so del našega življenja –2007, sodeloval pa je tudi pri pripravi razstav o Šelhausu drugih muzejev in institucij (Fotoutrinki od Kolpe, Trsta, Ajdovščine do Ljubljane 1944-1946. Fotokronist Edi Šelhaus Galerija Fotografija, Ljubljana, 2005 in Edi Šelhaus in Škofja Loka, Loški muzej Škofja Loka, 2007)

Edi Šelhaus je svoj, kot pravi sam, zadnji dom našel v Centru starejših v Medvodah. Tudi tam je ostal aktiven. Med njegovim bivanjem v domu je leta 2007 nastal tudi dokumentarni film Bil sem zraven pod režisersko taktirko Jurija Grudna.