SELAK, Don Kosto

Duhovnik in glasbenik Don Kosto, kot so mu rekli farani, oče Konstantin pa je bilo njegovo frančiškansko ime se je rodil kot  Jernejko Sel(j)ak pri “Abrahtu” in si kasneje prislužil vzdevek “Abrahtov patrček”. V družini je bilo 12 otrok, Jernejko je bil 10., prevzeti bi moral domačo kmetijo, brat, ki se je prav tako šolal pa je bil namenjen za duhovnika. Vendar je usoda hotela drugače. Brat je prevzel kmetijo in Jernejko je postal duhovnik. Šolal se je v Ljubljani (škofijska gimnazija v Šentvidu) in Dubrovniku. V Dubrovniku je bil tudi posvečen za duhovnika in vstopil v frančiškanski red. Novo mašo je imel v Žireh 27. maja 1917. Podatkov o tem, da bi študiral glasbo ni. Je pa zložil okoli 160 glasbenih del (orgelskih in vokalnih skladb), nekaj je ohranjeno v tiskani in rokopisni verziji. Večina del je cerkvenih (150), in nekaj posvetnih (11, dve vokalni skladbi, dve enoglasni, dvoglasni deli z orglami, pet mešanih zborov a cappella in dva moška zbora a cappella). Poleg glasbe so bila njegova ljubezen tudi jeziki. Ob poznavanju šestih jezikov (hrvaščina, latinščina, nemščina, italijanščina, angleščina, esperanto) se je ukvarjal tudi s poučevanjem le teh.

Kot duhovnik se je veliko selil in delal v različnih mestih Dalmacije (Cavtat, Dubrovnik, Janjina, Kuna, Orebić itd.) Bil je konzistorialni svetnik dubrovniške škofije, to je častni naslov oziroma odlikovanje. Zato je nosil črni talar z rdečimi gumbi in z monsignorskim rdečim pasom. Ljudje so ga poznali pod vzdevkom “spovednik”, saj je veliko spovedoval. Župnijo Janjino je vodil 27 let (1933 – 1960). Domačini so ga imeli zelo radi. Iz 2. svetovne vojne izhaja pripoved, da je rešil Janjino pred požigom in skupino mladih dalmatinskih fantov, partizanov pred aretacijo, s tem da je poveljniku rekel, da so to delavci v njegovem vinogradu. Ob upokojitvi so mu hoteli domačini v Janjini postaviti hišico, da bi ostal med njimi, vendar se je odločil, da se vrne v rodno domovino. Zadnja leta svojega življenja je tako delal in živel na Brezjah (1962 – 1968), kjer je tudi pokopan. Umrl je za rakom. Frančiškanski red je zapustil že leta 1945, ko so ga hoteli premestiti, saj ni želel zapustiti Janjine. Vključil se je tudi v takratno Ciril-Metodijsko društvo.  Kljub temu, da don Kosta ni bil več frančiškan se je v samostanu na Brezjah redno udeleževal skupnih samostanskih pobožnosti in molitev. Prav tako je spovedoval in pomagal okoliškim duhovnikom. Veliko je glasbeno ustvarjal in napisal Mašo na čast Mariji Pomagaj. Prijateljeval je z znanim glasbenikom Matijem Tomcem. Bil je zelo komunikativen in strasten dopisovalec z ljudmi po vsem svetu.

Čeprav ni imel poklicne glasbene izobrazbe, še manj kakšne kompozicijske šole, je zaradi sedaj popisanega opusa postal avtor, ki ga v zadnjem desetletju na novo odkrivajo, objavljajo in izvajajo. Leta 2018 ob 125 letnici rojstva in 50 letnici smrti so v spomin naj potekale razne prireditve in dvojezični simpozij v Janjini in Žireh.