Sebastjan ŽEPIČ

Rojen v Gozdu (Gojzdu) nad Tržičem. Po osnovni šoli v Križah je v Ljubljani obiskoval gimnazijo (1844-1851) in se vse od 3. letnika dalje sam vzdrževal s priložnostnimi zaslužki. Po maturi leta 1851 v Ljubljani je na Dunaju študiral (1851-1854) klasično in slovansko filologijo.
Kot odličen študent je že v 3. letniku nadomeščal/bil pomožni učitelj ali profesorski pripravnik na akademski gimnaziji. Izpit iz latinščine, slovenščine in staroslovenščine je opravil 1855. Po svoji osnovni izobrazbi je bil pedagog (šolnik, profesor) in jezikoslovec. Služboval je v gimnazijah v Varaždinu (1854-1871), Novem mestu (1871-1873) in Zagrebu (1873-1883). Že od študijskih let je prijateljeval z Janezom Trdino, zlasti pa za Matijem Valjavcem. Slednjemu je pomagal nabirati tudi slovenske in kajkavske pesmi, sam pa je zapisoval slovenske ljudske pesmi. Tako je iz njegovih rokopisov črpal tudi Karel Štrekelj.
Bil je tudi prevajalec na področje jezikoslovja pa je pisal in ocenjeval razprave. Priredil je nekaj besedil starih hrvaških pisateljev.
Posebno poglavje Žepičevega narodnostnega opusa predstavlja njegov prispevek v znamenito Štrekljevo zbirko Slovenskih narodnih pesmi. V 2. knjigi ima objavljenih kar 41pesmi. Vse so »Iz Tržiča«.
V Varaždinu se je Žepič tudi oženil. S soprogo je imel devet otrok. Vse do svoje prezgodne smrti je živel v Zagrebu, kjer je tudi umrl.

Valerija Rant Tišler