Silvano SAU

Rodil se je očetu Giuseppeju iz Izole, materi Antoniji Rihtar iz Dola pri Hrastovljah. Osnovno šolo je obiskoval v Strunjanu in Izoli, srednjo šolo (licej) v Piranu. Nekaj let je študiral v Ljubljani pravo, sprva je delal v zunanjetrgovinskem podjetju v Nabrežini pri Trstu, nato se je leta 1964 zaposlil na Radiu Koper, kjer je sprva vodil kulturne oddaje (Terza pagina), cikluse o jazzu, ameriških protestnih pesmih, imel intervjuje z ustvarjalci umetnosti. Leta 1970 se je zaposlil na TV Koper-Capodistria, kjer je vodil dnevno informativne oddaje, bil časnikar, urednik kulturnega programa, odgovorni urednik in direktor v letih 1982-1990. Strokovna besedila je objavljal v nekaterih osrednjih italijanskih kulturnih revijah, zlasti v strokovnem časopisu za gledališče Sipario, v ljubljanskem Ekranu in Obali. V času direktorovanja na televiziji je bil tudi dva mandata predsednik Unije Italijanov za Istro in Reko, od leta 1982 do leta 1986 je bil poslanec v republiški skupščini, od 1986 pa do razpada Jugoslavije 1991 pa poslanec v zvezni skupščini. Zavzemal se je za kompleksno vlogo italijanske manjšine v političnem in gospodarskem življenju obmejnega območja. Po osamosvojitvi Slovenije je bil podžupan Občine Izola in predsednik Italijanske samoupravne narodne skupnosti Pasquale Besenghi Degli Ughi v Izoli.

Sau je vse svoje življenje posvetil novinarstvu. Prav tako pa je sodeloval, urednikoval in soustvaril vrsto publikacij o izolski zgodovini. Bil je namreč odličen poznavalec Izole, tako njene zgodovine kot sedanjosti, hkrati pa je bil ves čas politično angažiran in je na različne načine pripomogel k širjenju izolske kulture in tradicije. Skrbel je za ohranjanje in varstvo posebnih pravic pripadnikov italijanske narodne skupnosti in za zgledno zavzemanje za spoštovanje in širjenje vrednost sožitja in strpnosti. Zaradi vsega naštetega si je v letu 2013 tudi prislužil naziv častni občan Izole.

Tudi po upokojitvi je ostajal vpet v družbeno, kulturno in politično življenje Istre in je objavljal publikacije o zgodovini Izole. Leta 2013 je postal tudi častni občan Izole.
Napisal in izdal je tri knjige ter sodeloval pri več kot desetih knjižnih publicističnih projektih.