Santorio (Sanctorius) SANTORIO (SANCTORIUS, SANTORII, SANCTORIUS DA PADOVA)

Ponosen, da je Koprčan, se je v svojih delih pogosto podpisoval kot Santorio Santorio Iustinopolitano. Santorijeva rodbina se je najverjetneje prvotno imenovala Svetina. Oče Antonio, beneški častnik, rojen v Čedadu, je dolga leta poveljeval v Kopru (tedanjem Iustinopolisu), mati Elisabetta je izhajala iz znane koprske meščanske družine. Santorio je bil njun prvorojenec. Komaj štirinajstletnega so že sprejeli na priznano Univerzo v Padovi, kjer je leta 1582 uspešno zaključil študij fizike in teoretične medicine. Po doktoratu je opravljal privatno zdravniško prakso na Poljskem dvoru, pri Hrvaških plemičih, na Madžarskem in v Italiji (Benetke). V letih 1911-1924 je predaval teoretično medicino na Univerzi v Padovi, nato se je vrnil v Benetke in se v celoti posvetil znanstvenemu delu.

Santorio je bil Galilejev sodobnik in začetnik iatromehanične šole. Njegovo temeljno delo »De medicina statica« je pomembno vplivalo na kasnejše generacije zdravnikov; izšlo je v 34 latinskih in v 14 prevodnih izdajah v angleškem, italijanskem, nemškem in francoskem jeziku. V delu, znanem kot prvi sistematični študiji bazalnega metabolizma, je Santorio dokazoval teorijo »neopaznega znojenja« (perspiratio insensibilis), po kateri je zdravje harmonija razpoloženj, ki se izraža tudi v razmerju snovi, ki jih človeško telo uporabi in izloči. Da bi dokazal svojo teorijo, je izumil natančno tehtnico, s katero je meril nihanja teže človeškega organizma v različnih patoloških in normalnih stanjih. Prepričan v tesno odvisnost neopaznega znojenja od toplote, vlage in vetrov, je v svojih poskusih uporabljal termometer (prvi je uporabil termometer za merjenje telesne temeperature), higrometer in anemometer. Izumil je še vrsto merilnih in drugih naprav, npr. pulsilogium, higroskop, trokar, napravo za zdrobitev kamna v sečnem mehurju. Santorio je z mehanicističnim in kvantitativnim pristopom medicini doprinesel novo kakovost; možnost količinskega merjenja različnih fizioloških procesov v človeškem telesu je omogočila natančnost v izražanju in preverljivost rezultatov.