SAKSIDA, Zora

Rodila se je v družini s številnimi brati in sestrami, bilo jih je kar 16. Starša sta izvirala s Primorske: mati Ana iz Kojskega v Brdih, oče Franc pa s Saksida pri Dornberku. V Ljubljani je obiskovala dekliško osnovno šolo pri Svetem Jakobu in realno gimnazijo na Poljanah, kjer sta jo med drugimi poučevala Janko Moder in katehet Filip Terčelj. Po maturi se je vpisala na študij kemije. Žal ga je morala predčasno zaključiti in se preseliti k družini v Gorico, saj so italijanske oblasti fakulteto zaprle. Enaka usoda je doletela tudi njen študij kemije na firenški fakulteti. Tako se je v Gorici zaposlila pri poltedniku Goriški list, kjer je med letoma 1944 in 1945 opravljala delo upravnice in sodelovala tudi z objavljanjem pravljic. Jugoslovanske oblasti so jo zaradi sodelovanja pri tem listu celo nekaj časa zaprle.

Po vojni je pod Zavezniško vojaško upravo opravila maturo in tečaj za učiteljico. Učiteljski poklic je opravljala v osnovnih šolah v Gorici, Bukovici, Dolini pri Trstu in na Škofijah. Ker pa ni imela italijanskega državljanstva, je med italijansko okupacijo teh ozemelj službo izgubila. Nekaj časa je opravljala delo pomočnice v domači gostilni, leta 1964 pa je spet začela poučevati na osnovni šoli v Dolu pri Doberdobu. Tam je ostala enajst let. Nato je učiteljsko delo nadaljevala v Rupi pri Sovodnjah, kjer je sedem let poučevala in skrbela tudi za izdajo šolskega glasila.

Sprva je pisala prozna besedila. Objavljala jih je v različnih glasilih: Pastirček, Mladika, Vera in dom, Galeb. Svojo prvo knjigo pravljic in pripovedk z naslovom Nageljčki je izdala pri svojih petindvajsetih letih. Precej se je udejstvovala tudi na Radiu Trst A: pripravljala je šolske poučne oddaje, pisala otroške in mladinske pravljice in igre, predvsem je rada sodelovala pri oddajah o jezikovni vzgoji, saj si je zelo prizadevala za pravilno rabo slovenskega jezika. Tudi njene pesniške zbirke so največkrat namenjene otrokom in mladini, se je pa v svojih delih dotaknila tudi »resnejših« tem, kot so staranje, osamljenost (npr. Bela tapiserija), ali pa se je v svojih verzih samoreflektivno vračala v svojo mladost (Alfa in omega).

Veliko njenih pesmi je bilo tudi uglasbenih. Leta 1974 je napisala celo besedilo za mašo, ki ga je uglasbil Ubald Vrabec. Zora Saksida ni bila samo ljubiteljica glasbe, poezije in pisane besede, ampak umetnosti nasploh: rada je tudi slikala in kiparila. Poleg tega je bila poznana kot velika poznavalka polpretekle zgodovine, odlična učiteljica in velika dobrotnica.