RUPEL, Mirko

Mirko Rupel, r. v Trstu očetu Jakobu Ruplu, carinskemu uradniku, in materi Elviri, hčeri slov. politika s Proseka Ivana Nabergoja. Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu se je po zlomu Avstro-Ogrske s starši preselil v Lj. in tu maturiral (1919). Na filoz. fakulteti lj. univerze je študiral slavistiko in romanistiko in doktoriral 27. jun. 1923 na podlagi disertacije Literarni in jezikovni odnošaji med slov. Artikuli, Tibinga 1562, in hrvatskimi Artikuli s cirilskimi in glagolskimi črkami, Tubinga 1562. Študiral s štipendijo franc. ministrstva za prosveto 8 mesecev na Sorboni v Parizu. Od 1926 je bil suplent ozir. profesor na klas. gimn. v Lj. do premestitve v NUK v Lj. (4. maja 1946), katere upravnik je od 13. nov. 1946. V letih 1946–50 je na akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1949 dalje pa predaval na univerzi starejše slov. slovstvo. Od 1946 vodil pri Radio-Lj. jezikovne pogovore. Organizacijsko se je udejstvoval v Slavističnem društvu in v Društvu bibliotekarjev Slovenije oz. Zvezi bibliotekarskih društev FLRJ (ustanovitelj in prvi predsednik 1956–9) in soustanovitelj Zveze jugoslovanskih nacionalnih knjižnic. Bil je urednik Znanstvenega vestnika Akademske založbe, sourednik SJ (1938–41), uredil je drugi Trubarjev zbornik (1952) in uredil pri Enciklopediji Jugoslavije gradivo iz slov. slovstva. Od sept. 1952 do marca 1953 je kot štipendist Unesca preučeval bibliotekarske modele v Franciji, Švici in Belgiji ter se udeležil več mednarodnih bibliotekarskih konferenc in kongresov. Bil je tudi član sveta za kulturo in prosveto LRS in član komsije za slov. gramatiko in pravopis pri SAZU.

Čeprav ga Slovenski biografski leksikon predstavlja kot slavista, specialista za protestantiko, pa tudi prevajalca, avtorja učbenikov ter znanstvenih monografij in popularizatorja slovenskega jezika, je bil R. po poklicu bibliotekar. Med njegovimi profesorji na gimnaziji je bil znameniti slovenski bibliotekar Avgust Pirjevec, ki ga je navdušil za študij slovenščine, na univerzi pa je bil njegov mentor France Kidrič. Verjetno je bil R. prav s posredovanjem slednjega premeščen v Narodno in univerzitetno knjižnico, kjer je 13.11.1946 nadomestil upravnika Janka Šlebingerja in jo vodil do smrti leta 1963. Kot upravnik knjižnice je R. poskrbel za dokončno ureditev Plečnikove palače, ki je bila po požaru leta 1944 le za silo obnovljena. Še pomembnejše so bile organizacijske in strokovne novosti. Določil in teoretično utemeljil je glavne naloge nacionalne knjižnice, med njimi predvsem nacionalno biografijo, vzpostavil centralni katalog tujih publikacij v slovenskih knjižnicah ter zasnoval matično službo. Poleg notranje organizacije knjižnice je poskrbel za izdelavo novih listkovnih katalogov ter uvedel UDK-katalog. Zavzemal se je za knjižnični sistem z razvito knjižnično mrežo ter aktivno sodeloval pri pripravi knjižničarske zakonodaje. Spodbujal je koordinirano nabavo gradiva v visokošolskih knjižnicah, si prizadeval za ustanovitev šole za knjižničarje ter bil neutruden popularizator knjižnic.