Rudolf MRAZ

Rojen je bil med drugo svetovno vojno kot prvi otrok v srednje premožni družini. Starša sta bila iz velikih kmečkih družin, oče z Rake pri Krškem, mama pa iz Železnikov na Gorenjskem. Mamin oče je bil znani sodar, drugi ded pa oskrbnik gradu v Raki.

Vojno vihro je družina preživela v podnajemniškem stanovanju na Tržaški cesti 46 v Ljubljani. Oče je bil zaradi bratovega partizanskega delovanja zaprt v Gonarsu. Po vrnitvi iz taborišča je odšel v Nemčijo, kjer se je izučil za krojača, nato pa je prevzel vodenje modnega krojaštva Elita v Ljubljani.

Rudi je obiskoval osnovno šolo na Vrtači, deveto državno gimnazijo na Viču, uspešno je zaključil grafično šolo v Ljubljani.

Po odsluženi vojaščini ga je ljubezen pripeljala v Piran. Kot grafični oblikovalec je dobil zaposlitev v Mehanotehniki Izola. Nizka plača in skrb za družino sta botrovali odločitvi, da se vkrca na ladjo. Na morju je ostal tri leta in pol, nato pa se je zaposlil v Jestvini Koper, kjer je štiriintrideset let delal kot aranžer in propagandist. Pred upokojitvijo je bil zaposlen na DPM Izola in Koper.

Že v rani mladosti se je začel ukvarjati s slikarstvom, ki ga je spremljalo vse življenje. Sodeloval je na različnih razstavah in likovnih delavnicah, udeležbe na piranskem ex-temporu so mu prinesle več kot dvajset nagrad.

Poleg umetniškega ustvarjanja je črpal vero in moč za življenje iz delovanja za otroke. Pa ne samo za svoje. Rudiju Mrazu je bila namreč podarjena še ena vloga – vloga dobrega moža – dedka Mraza, dobrodušnega starca z belo brado, oblečenega v kožuh in s kučmo na glavi, ki je ob novem letu otrokom petdeset let prinašal dobre želje, pravljice in darila.

Pa še ena ljubezen je zaznamovala Rudijevo pot: ljubezen do Pirana, njegove zgodovine in arhitekturne veličine. Staro ime pravljičnega mesta (Bior-dun), kjer »življenje teče počasneje kot drugje«, je postalo tudi naslov večjezične knjižice aforizmov o mestnem vsakdanu, pod katere je Rudi Mraz podpisan kot avtor besedil in ilustracij.

Bil je ponosen na skromno, a človeka vredno prehojeno pot, ki bi jo še enkrat ponovil. Skupaj z ženo zadovoljen, ker sta srečo gradila in jo znala podarjati svoji družini: hčeri Ireni, vnukinjama Evi in Gaji ter pravnukinji Sofiji.