RITONJA, Branimir

Branimir Ritonja se je nad fotografijo navdušil kot osnovnošolec, ko je v okviru fotografskega tečaja v temnici izdelal svojo prvo črno-belo fotografijo. Pri desetih letih je dobil prvi fotoaparat, pri sedemnajstih je svoje fotografije že objavljal v tisku. Bolj resno se je s fotografijo začel ukvarjati, ko se je leta 1981 preselil v Maribor in postal član Fotokluba Maribor. Tam je spoznal znane mariborske fotografe, med njimi je bil Ivan Dvoršak, ki je postal njegov mentor. V okviru Fotokluba Maribor se je veliko naučil, fotografije pa je takrat že pošiljal na fotografske natečaje in hitro začel prejemati nagrade. Nekaj nagrad je prejel tudi za fotografijo z naslovom »Deklica z jabolkom« iz leta 1986. To je bila ena njegovih prvih fotografij izdelanih v tehniki fotografike, pred koncem osemdesetih sta nastali še dve fotografski seriji v tej tehniki. V začetku devetdesetih je začel uporabljati kamero srednjega formata, kasneje je začel preizkušati digitalno fotografsko tehniko, leta 2002 pa je začel eksperimentirati s fotografijo na kamnu in drugih podlagah. Zaradi inovativne tehnike fiksiranja črno-belega fotografskega posnetka na neobičajne površine so ga likovni kritiki uvrstili med tiste slovenske umetnike, ki so pomembno vplivali k razvoju grafike.
Kljub temu, da je skozi leta razvijal svojo fotografsko tehniko, se z njo kaj dosti ne ukvarja. Posveča se predvsem umetniškemu vidiku fotografije. V njegovih začetnih fotografijah je opazen vpliv Mariborskega kroga, kasneje se je od tega sloga odmaknil. Nanj so pomembno vplivala študijska potovanja, ki so njegovo znanje o fotografiji poglobila. Na študijskem potovanju po Španiji je nastala serija fotografij Brez izhoda, iz Bratislave pa je prinesel Motivne kontraste.
Ukvarja se s konceptualno in dokumentarno fotografijo, najbolj znan pa je po svojih portretih. Serijo portretov je posnel tudi za monografijo Petindvajset let Glazerjevih nagrad. Prepoznaven je po svoji družbeno angažirani fotografiji. S fotografijo želi ljudi spodbuditi k razmišljanju, kritičnosti. Tako so nastale serije Kriv sem, Obrazi ter instalacija Portret, s katerimi opozarja na aktualne družbene probleme. Poleg teh je ustvaril še mnoge druge prepoznavne fotografije in serije. Izdal je več fotografskih knjig, MAX, Kaznilnica, Mesta, Kuba, Maroko ter Auschwitz.
Svoje fotografije je do sedaj predstavil na že več kot 600 skupinskih in več kot 50 samostojnih razstavah doma in v tujini. Po vsaki razstavi se izprazni, nima novih idej, vse dokler ga ne začne vznemirjati nova tematika. Pravi, da fotografija najprej nastane v glavi in zmeraj ve vnaprej, kaj želi ujeti v objektiv.
Leta 1989 mu je Fotografska zveza Jugoslavije podelila naziv za kandidata mojstra fotografije in mu omogočila razstavo v Beogradu. Leta 1995 mu je Mednarodna zveza za umetniško fotografijo FIAP podelila umetniški naziv Excellence FIAP. Tri leta kasneje je postal mojster fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije.
Velja za enega izmed najvidnejših mojstrov sodobne slovenske fotografije, čeprav se s fotografijo nikoli ni poklicno ukvarjal.
Po končani Fakulteti za varnostne vede se je namreč zaposlil kot kriminalist forenzik v mariborski policijski upravi. Vse do upokojitve leta 2000 je delal kot kriminalistično tehnični izvedenec in se ukvarjal tudi s forenzično fotografijo.
Sicer je član Društva likovnih umetnikov Maribor in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Leta 1996 je postal umetniški vodja Fotogalerije Stolp, ki deluje v okviru Fotokluba Maribor, leta 2002 pa predsednik Fotokluba Maribor. V teh funkcijah nastopa še danes in še dalje fotografira, tudi za bodočo razstavo Rob mesta, ki nastaja že od leta 1988.