Rodil se je v družini s trinajstimi otroki. V Ljubljani je končal učiteljišče in višjo pedagoško šolo ter postal predmetni učitelj zgodovine. Štirideset let je poučeval v raznih krajih na Dolenjskem, med drugim v Šmarjeti in na Trebelnem, kjer je bil njegov sodelavec pisatelj Pavle Zidar. Najdlje je služboval v Trebnjem, kjer je bil tudi pomočnik ravnatelja osnovne šole.
Udejstvoval se je tudi kot pesnik in prozaist ter potopisec. Ustvarjalni nemir mu je narekoval pisanje novel, črtic, esejev s filozofsko tematiko, potopisov, njegova največja izpovedna moč pa je bila v poeziji. Bil je subtilen oblikovalec lastne izpovedne sle, ki je našla svoj ustvarjalni zamah v literarni reviji Samorastniška beseda (kasneje revija Rast). Bil je poet življenja, skušal se mu je približati na razne načine, obogaten s filozofsko mislijo, da bi po svojih močeh odkrival skrivnosti sveta. Izdal je tri pesniške zbirke Drobci sonca, Občutja in videnja ter Med lučjo in temo, njegove pesmi pa so bile leta 1984 objavljene tudi v antologiji Pesmi dolenjske dežele. Izdal je dve prozni deli, za potrebe lokalne skupnosti napisal nekaj (turističnih) priročnikov ter sodeloval pri nastajanju Krajevnega leksikona Slovenije II. Nekaj njegovih del je ostalo neobjavljenih (Pesnitev 20. stoletja, kratka proza Regratov cvet sanja, eseji V objemu vsega in potopis Kitajski dnevnik).
V kulturno zgodovino občine Trebnje se je vpisal kot organizator osrednje občinske knjižnice, danes Knjižnice Pavla Golie Trebnje. Leta 1987 mu je Društvo knjižničarjev Dolenjske zaradi uslug pri napredku dolenjskega knjižničarstva podelilo listino častnega članstva, prejel pa je tudi najvišje priznanje v bibliotekarstvu Čopovo diplomo.
Za svoje delo v lokalnem okolju in zlasti za delo z mladino je prejel številna priznanja in pohvale različnih organizacij, med drugim Zveze mladine Slovenije, Sveta za prosveto Novo mesto in Občinske izobraževalne skupnosti Trebnje. Poudarjal je potrebo po sožitju z naravo in podpiral taborništvo. Za uspešno in požrtvovalno delo v taborniški organizaciji je prejel zlati znak Zveze tabornikov Slovenije in priznanje za delo Organizacije predsedništva zvez izvidnikov Jugoslavije. Bil je tudi dolgoletni krvodajalec. Po njem se v Trebnjem imenuje ulica.
Pesniške zbirke:
Drobci sonca, 1980
Občutja in videnja, 1991
Med lučjo in temo, 1998
Proza:
Na mejah z neznanim, 1993
V objemu letnih časov, 1966
Trubarjeva diploma (Zveza kulturnih organizacij Slovenije), za uspešno in dolgoletno delo pri širjenju knjige
Žagarjeva nagrada za izredne uspehe pri napredku vzgoje in izobraževanja
plaketa občine Trebnje
red s srebrnim vencem
plaketa Slavka Gruma (Občina Zagorje ob Savi), za dosežene uspehe na kulturno umetniškem področju
Čopova diploma, 1989
Peček, S. V slovo Francetu Režunu. Dolenjski list, 22. 8. 2002, let. 53, št. 34, str. 2.
Rastoča knjiga Temeniške in Mirnske doline. Trebnje: Center za izobraževanje in kulturo, 2010, str. 40.
Režun, F. Srečanja s Pavletom Zidarjem na Dolenjskem. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, julij 1992, let. 3, št. 3, str. 178–182.
Režun, M. France Režun 1926–2002. V: Poti prve povojne generacije dijakov in dijakinj, ki so se šolali na državnem učiteljišču v Ljubljani v letih 1945–1949: zbornik spominov, 2004, str. 21–24.
Ž., C. France Režun: 1926-2002. Glasilo občanov: glasilo Skupščine Občine Trebnje, 16. 9. 2002, let. 11, št. 9, str. [1], 5.
