Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

REBERNIK, Jakob

REBERNIK Jakob
Jakob Rebernik - Avtor: Josip Pelikan, Celje. Vir: Osrednja knjižnica Celje, Zbirka fotografij F 1115.

Foto galerija

Rojen:
8. junij 1890, Gradnice/Gradnitz, Avstrija
Umrl:
8. avgust 1975, Celje, Slovenija
Poklici in dejavnosti:
Občina:
Leksikon:

Zdravnik bakteriolog, organizator preventivne medicine v Celju, ustanovitelj vrste celjskih socialno-medicinskih ustanov, mestni zdravnik in prvi upravnik Zdravstvenega doma v Celju Jakob Rebernik, se je rodil leta 1890 v Gradnicah pri Celovcu očetu Mihaelu, kmetu in posestniku, in materi Elizabeti, rojeni Wigoutschnig (Vigovčnik), kot četrti od petih otrok. V Celovcu je končal osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1911 je pričel študirati medicino na univerzi v Gradcu. Tam je študij zaključil leta 1919, potem ko je bil med prvo svetovno vojno mobiliziran v vojsko.

Najprej se je zaposlil na mestu sekundarnega zdravnika v bolnišnici v Beljaku, a ker se je kot zaveden koroški Slovenec tudi politično udejstvoval, je na pritiske nasprotnikov zapustil Koroško in se preselil v Ljubljano. Že v začetku leta 1921 je bil poslan v tujino na specializacijo iz bakteriologije in epidemiologije. Po izpopolnjevanju na Dunaju, v Berlinu, Frankfurtu, Kielu in Parizu je leta 1922 postal specialist.

V Celje se je priselil leta 1923, ko je bil tu imenovan za vodjo novoustanovljene Stalne državne bakteriološke postaje, ki je tedaj s svojim delovanjem – laboratorijskimi preiskavami, diagnosticiranjem in izvajanjem ukrepov za preprečevanje nalezljivih bolezni ter skrbjo za splošno higieno (npr. izboljšanje preskrbe s pitno vodo) – pokrivala celotno štajersko in koroško območje. Tej je Rebernik kmalu pridružil nove socialno-medicinske ustanove: ambulatorij za spolne bolezni (1923), kjer so izvajali diagnostiko in terapijo po vojni močno razširjenih spolnih bolezni, Pasteurjev zavod (1924; kasneje preimenovan v antirabično ambulanto) je ustanovil za zdravljenje stekline za vso Slovenijo in v njem sam pridobival cepivo, za kar se je prej usposabljal v Parizu in Nišu, za diagnostiko in zdravljenje tuberkuloze je uredil protituberkulozni dispanzer (1924). Nekaj let kasneje je za zdravstveno zaščito otrok organiziral šolsko polikliniko (1927), ki je izvajala nadzor nad zdravstvenim stanjem šolske mladine, izvajala preventivne ukrepe in nudila ustrezno zdravljenje. V njenem okviru je bila leta 1928 ustanovljena še šolska zobna ambulanta. Skoraj istočasno je odprl posvetovalnico za matere in dojenčke (1927), pomembno zlasti za zdravstveno oskrbo prebivalstva, ki si ni moglo privoščiti zasebnih zdravnikov. Zaradi tesnejše povezave ter lažjega strokovnega in administrativnega dela so se vse omenjene ustanove leta 1928 združile v Zdravstveni dom v Celju, njegov prvi upravnik pa je postal Rebernik, ki je v zavodu še naprej opravljal vse zdravstvene storitve in bil hkrati do leta 1935 občasno še celjski mestni fizik (zdravnik). Vse navedene ustanove so bile do leta 1930 nameščene v skromnih prostorih deloma v stavbi stare bolnišnice, deloma v treh Dekkerjevih barakah, zato je država leta 1929 dala na razpolago zgradbo bivšega Invalidskega doma na Gregorčičevi ulici v Celju, ki so ga v letih 1929–1931 preuredili v zdravstveni dom. V novih prostorih je poleg ostalih socialno-medicinskih ustanov od leta 1931 delovala tudi šolska kuhinja Kraljice Marije, ki je skrbela za prehrano revnih in bolnih otrok, in otroško dnevno zavetišče (1932), kamor so v izvenšolskem času zahajali predvsem socialno ogroženi otroci. V njem je bil nameščen še manjši dijaški dom za revnejše dijake, ki niso bili doma iz Celja. V tem času je bila osnovana otroška počitniška kolonija v Vitanju, na opuščeni kmetiji pod Tovstom pa je Rebernik s podporo mestne občine ter s prostovoljnimi prispevki podjetij in zasebnikov v letih 1939–1941 sezidal okrevališče za šolsko mladino (danes lovski dom LD Grmada Celje), a to zaradi izbruha druge svetovne vojne ni nikoli zaživelo. Poleg svojega rednega dela je Rebernik z ostalimi maloštevilnimi sodelavci z organizacijo predavanj po različnih krajih celjske okolice, prirejanjem potujočih razstav, samaritanskih tečajev in tečajev prve pomoči prispeval k ozaveščanju prebivalstva na področju zdravstva in higiene.

Po nemški okupaciji Celja se je Rebernik maja 1941 izselil v italijansko zasedbeno cono. Delo si je našel v zdravstvenem domu v Novem mestu, od koder je partizanom pošiljal pomoč v zdravilih in sanitetnem materialu. Od prvih dni po vojni pa do maja 1946 je bil v ministrstvu za ljudsko zdravje Slovenije načelnik oddelka za zatiranje nalezljivih bolezni. Upravo celjskega zdravstvenega doma je znova prevzel leta 1946 in jo vodil do reorganizacije leta 1948. Do svoje upokojitve (1952) je delal kot vodja bakteriološkega laboratorija, ki je leta 1951 prišel v sestav Okrožnega higienskega zavoda v Celju, in nato še dve leti honorarno v kliničnem laboratoriju. Med letoma 1946 in 1952 je vodil tudi šolsko zobno ambulanto.

V obdobju do druge svetovne vojne se je mnogo udejstvoval tudi izven svojega poklica, zlasti v humanitarnih, narodnih in športnih društvih ter v celjskem pododboru Kluba koroških Slovencev, katerega predsednik je bil.

Po besedah dr. Franca Planinška je bil Rebernik »najbolj svojska in samobitna osebnost med celjskimi zdravniki«. Veljal je za nesebično delavnega človeka in velikega prijatelja mladine.

Umrl je leta 1975 in je pokopan na Mestnem pokopališču Celje.

red sv. Save IV. reda, 1935
red dela II. stopnje, 1959
Šlandrova nagrada, 1965 (za zasluge pri organizaciji zdravstvene službe v Celju)
Titovo odlikovanje za dolgoletno delo na področju bakteriologije, 1973

Celjski počitniški dom pod Tovstom. Nova doba, 17. 5. 1940, let. 22, št. 21, str. 1–2.
Dr. Jakob Rebernik. Lepo mesto, jesen 1975, let. 15, št. 1, str. 18.
F. R. Jakob Rebernik 75-letnik. Celjski tednik, 4. 6. 1965, let. 15, št. 22, str. 5.
Grobelnik, G. Nagrada Slavka Šlandra. V: Celjski zbornik, 1971–1972, str. 545–559.
Jubilej bakteriološkega laboratorija. Novi tednik, 21. 6. 1973, let. 27, št. 23, str. 3.
Koroški dan. Nova doba, 28. 10. 1929, let. 11, št. 86, str. 1.
Non est vivere, sed valere vita est. Celje: Zdravstveni dom, 2003.
Orožen, J. Oris sodobne zgodovine Celja in okolice: 1941-1979. Celje: Kulturna skupnost občine: Turistično društvo, 1980.
Orožen, J. Zgodovina Celja in okolice: II. del (1849–1941). Celje: Kulturna skupnost Celje, 1974.
Planinšek, F. Razvoj javnega zdravstva v Celju. V: Celjski zbornik, 1975–1976, Celje 1977, str. 511–518.
Šusteršič, Z. Rebernik, Jakob. V: Enciklopedija Slovenije: 10. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 128.
Veber, M. Razvoj in problematika šolske zdravstvene službe v občini Celje. V: Celjski zbornik, 1961, str. 398–404.
Z redom sv. Save … Nova doba, 19. 4. 1935, let. 17, št. 16, str. 3.
Zajc Cizelj, I. Iz zgodovine zdravstva in socialnega varstva v Celju v obdobju 1918–1941. V: Iz zgodovine Celja: 1918–1941: Odsevi preteklosti 3. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001, str. 255–294.
Zborovanje koroških Slovencev v Celju. Nova doba, 12. 10. 1934, let. 16, št. 66, str. 5.
Zdravstvo v Celju in okolici. Celje: Svet za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, 1952.
Zupanič Slavec, Z. Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc (1891-1967). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2005.

Spletni vir:
Krstna matična knjiga Žrelec/Ebenthal 1861–1897, pag. 150. (citirano 28. 12. 2021). Dostopno na naslovu: https://data.matricula-online.eu/sl/oesterreich/gurk/gurk__ebenthal/E01_004-1/?pg=163. (Za ostale Rebernikove otroke gl.: pag. 98, 106, 125, 167.)

Avtor/-ica gesla: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
Datum prvega vnosa: 5. 5. 2022 | Zadnja sprememba: 5. 5. 2022
Janja Jedlovčnik. REBERNIK, Jakob. (1890-1975). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 25. 5. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/rebernik-jakob/
Prijavi napako