RAVNIKAR, Ljubo

Rodil se je kot osmi otrok nadpoštarja in posestnika Vekoslava Ravnikarja in Albine, rojene Mauri. Prve tri razrede srednje šole je obiskoval na Dunaju (1916-19). Osnove slikarstva je dobil pri Petru Žmitku in Gojmirju Antonu Kosu, profesorjih na ljubljanski realki. Tam je ilustriral za list Novi kres. Po maturi leta 1925 je najprej odslužil enoletni vojaški rok v šoli za rezervne oficirje. Leta 1927 se je vpisal na Umetnostno akademijo na Dunaju, a jo je kmalu zapustil. Nadaljeval je z enoletnim privatnim študijem pri portretistu Hansu Schachingerju. Leta 1929 se je vrnil v Ljubljano in bil eno leto uslužbenec v Zadružni banki socialista A. Kristana v Ljubljani. Intenzivno se je začel ukvarjati z akvarelnim in oljnim slikarstvom, z otroško in mladinsko ilustracijo in s knjižno opremo. Izšlo je več njegovih otroških slikanic. Risal je tudi razglednice v barvah in črno-belem tisku iz delavsko-kmečkega življenja z ostro socialno in politično tendenco, plakate in diplome, zato je policija večkrat zaplenila njegova dela.

V letih 1931-41 je bil zaposlen v reklamnem podjetju Aloma Company, kjer je bilo zbirališče številnih ljubljanskih kulturnih delavcev. Eno gledališko sezono (1932/33) je bil inscenator pri Delavskem odru Svoboda v Ljubljani. To je bilo avantgardno gledališče, ki si ga je po vzoru evropskih eksperimentalnih gledališč zamislil Ferdo Delak. Ravnikar je izdeloval diapozitive, panoje, sceno, kostume in propagandna obvestila. Tako je zasnoval vse kostume za vse nastope baletne skupine Katje Delakove.
Iz zgodnjih del z ekspresionističnim značajem se je kmalu usmeril v realizem in leta 1937 je po desetletnem snovanju izdal grafično mapo s 36 linorezi z naslovom Ogledalo. Bil je član napredne likovne skupine Gruda, ki je motivno temeljila na socialni problematiki, likovno pa se izražala z risbo in grafiko. Delovala je od leta 1938 do konca 2. svetovne vojne.
V letih 1938-39 pa je obiskoval zasebno slikarsko šolo Mateja Sternena v Ljubljani.

Prva štiri leta 2. svetovne vojne je preživel v fašističnih zaporih in taboriščih v Italiji in ustvaril obsežen opus risb, akvarelov in gvašev z likovno in dokumentarno vrednostjo. V domovino se je vrnil s prekomorsko brigado.  Leta 1946 se je preselil v Kranj, ker je bil z dekretom imenovan za profesorja risanja in umetnostne zgodovine na I. državni gimnaziji v Kranju. Tu si je ustvaril družino in dom.

Kot slikar se je posvečal krajinarstvu in se uvrstil med najvidnejše slovenske akvareliste. Med vaškimi in mestnimi motivi je pogosto upodabljal Kranj (1960 – serija akvarelov »Stari Kranj«) in Jesenice (1967 – ciklus akvarelov). Z motivi z Jesenic je sodeloval že leta 1936 na razstavi v Ljubljani. Leta 1940 je razstavljal v Galeriji Obersnel v Ljubljani. Leta 1954 je pripravil prvo samostojno razstavo in z njo odprl vrata sklenjeni galerijski dejavnosti v mestu, ki traja še danes. Do leta 1972 je sodeloval še na 18 razstavah v Prešernovi in Mestni hiši v Kranju. V Ljubljani je razstavljal v Jakopičevem paviljonu in v mali galeriji. S svojimi likovnimi deli je sodeloval tudi na razstavah v Celovcu, Oldhamu, Slovenj Gradcu, Šoštanju, Škofji Loki, Tržiču, Velenju, Železni Kapli itd. Bil je udeleženec slikarskih kolonij v Izlakah, Škofji Loki, Ravnah, Novem mestu (Krka) in na Vršiču.