Rajko VREČER

Rajko Vrečer je po osnovni šoli v domačem kraju in meščanski šoli v Celju obiskoval učiteljišče v Mariboru ter se tam opredelil za zemljepis in zgodovino. Po končanem šolanju leta 1894 je nastopil prvo službo v Vojniku, še isto leto pa je bil premeščen v Griže v Savinjski dolini, po štirih letih v Šempeter, po enakem obdobju pa kot osnovnošolski učitelj v Žalec, kjer je z izjemo treh vojnih let (1915–1918) ostal z družino vse življenje. Po vojni je hitro napredoval, leta 1924 postal upravitelj šole in se po štiridesetih letih dela upokojil.

Vrečerjeva značilnost je bila, kot je poudaril Janko Orožen, izreden interes za potovanja. Prepotoval je skoraj celotno Avstrijo, Italijo, Francijo, Anglijo, Nemčijo, južnoslovanske dežele ter evropski del Turčije, svojo tako pridobljeno razgledanost in širino pa je pri svojem delu vse življenje izkoriščal.

Znan je bil tudi kot ljubitelj glasbe in odrske igre, saj je igral, pel ali vodil vrsto priljubljenih pevskih in instrumentalnih sestavov.

V času med obema vojnama je bil na višku svoje ustvarjalnosti tudi v smislu svoje stroke. Že pred letom 1914 je objavljal članke in podlistke v celjskem časniku Domovina, po letu 1918 pa v Novi dobi. Med pomembnejšimi velja omeniti spominsko črtico o Ipavcih, o Mlinarjevem Janezu, o Prešernu na Polzeli, Ferdu Kočevarju Žavčaninu, objavljal pa je tudi razne popotne spise, spise o društvih, zgodovini savinjskih gradov itd. Njegovo osrednje strokovno delo je domoznansko – zgodovinsko delo Savinjska dolina (1930), za katero je gradivo zbiral v domačih in tujih arhivih ter upošteval večino do takrat objavljene strokovne literature. S tem je Vrečer ustvaril knjigo, ki kljub najrazličnejšim prispevkom, objavljenim od takrat do danes, še vedno pomeni edino razmeroma celovito sintezo zgodovine Savinjske doline.