RAIČ, Božidar

Božidar Raič (njegovo pravo ime je Mitja Reich) se je rodil na Žvabu v župniji Sv. Tomaža. Bil je prvorojenec očeta Jurija in matere Katarine, ki sta bila lastnika manjše vinogradniške posesti. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu, gimnazijo pa v Varaždinu, kjer je z odliko končal prvih šest razredov in poslovenil svoje ime. Jeseni 1844 se je odpravil v Zagreb študirat filozofijo, ki jo je dokončal leta 1846. V letih 1846–1850 je študiral bogoslovje v Gradcu. Kot župnik je več desetletij služboval v Halozah, bil med ustanovitelji vrste naprednih društev, med njimi ptujske čitalnice, pobudnik taborskega gibanja na Slovenskem in najradikalnejši zagovornik slovenščine v ljudskih in srednjih šolah. Poleg obsežnega organizacijskega dela je sodeloval kot pisec pri mnogih političnih in kulturnih listih ter napisal tudi več knjig.
Raznarodovanje na slovenskih mejah je skušal preprečiti z osebnim narodno-agitacijskim delom na terenu. Posebno skrb je posvetil Prekmurju, saj je bil eden izmed prvih Slovencev na tej strani Mure, ki si je zastavil cilj, da Prekmurce vključi v slovensko narodno-kulturno sceno.

V graškem bogoslovju se je Raič lotil študija slovanskih jezikov. Preučeval je Kopitarja, Miklošiča, Schleicherja in Boppa. Leta 1848 je v beograjskem časopisu objavil svoj prvi spis, leta 1849 pa je v ilirščini sestavil slovar iz latinščine izpeljanih slovanskih osebnih imen. V času obnovljenega ilirizma se je pridružil Razlagovi jezikovni zamisli, ki je zagovarjala neposredno zlitje slovanskih jezikov v enega skupnega. Najpomembnejšo delo Božidarja Raiča kot jezikoslovca je Dopolnek, popravek in razjasnila k Miklošičevemu staroslovanskemu slovarju, ki ga je priredil in izpopolnil po Cafovem rokopisnem gradivu.

Boj za individualnost slovenskega knjižnega jezika ter služba učitelja slovenščine na mariborski gimnaziji sta Raičevo jezikoslovno zanimanje strnila v prizadevanja prispevati delež k ustvarjenju enotnega, vseslovenskega knjižnega jezika. Veliko je vložil v delovanje raznih kulturnih ustanov, še najbolj Matice slovenske (kakor se je sprva imenovala). Sodeloval je tudi pri ustanovitvi (1863) ptujske in dal pobudo za ustanovitev ljutomerške čitalnice. Sodeloval je pri ustanavljanju ljudskih šol, po njegovi zaslugi so v prvih razredih začeli poučevati v slovenščini ter pripomogel k ustanovitvi učiteljskega društva za slovenski Štajer.

Po smrti Mihaela Hermana (1883) ga je ormoška Sloga predlagala za poslanca v državnem zboru na Dunaju. Leta 1884 je bil izvoljen v državni zbor nato še v deželni zbor v Gradcu.

Leta 1886 je zbolel za legarjem (taboriščna bolezen – tifus) in 6. junija 1886 umrl v Ljubljani. Pokopan je v grobnici Pisateljskega društva na Navju.