PUHAR, Helena

Po končanem šolanju na mariborskem učiteljišču je leta 1941 nastopila prvo službo v Beli krajini, kjer je poučevala dve leti. Leta 1943 je odšla v partizane. Nekaj mesecev je bila brigadna bolničarka, nato pa je odšla v glavni odbor AFŽ za Slovenijo. Ker je bila spretna v pisanju, je začela sodelovati pri različnih publikacijah, ki so nastajale v partizanskih tiskarnah. Po vojni je bila urednica revije Naša žena. Kasneje je bila nekaj časa načelnica Urada za tisk in propagando pri Svetu za varstvo matere in otroka in leta 1955 tudi soustanoviteljica Vzgojne posvetovalnice v Ljubljani, pozneje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Tu je delala kot svetovalka in direktorica vse do leta 1968, ko je umrla, stara le dobrih 47 let.

Bila je sooblikovalka interdisciplinarne strokovne zasnove, ki je temeljila na individualnem delu z ljudmi v stiski. Vodila jo je resnica, da je pravi vzgojitelj lahko le človek, ki mu vzgojiteljsko delo ni le služba, temveč poklic. Menila je, da bi se šola morala prilagoditi otrokovim sposobnostim ter da je šolski sistem, ki obravnava vse otroke enako ter od vsakega zahteva in pričakuje isto, zgrešen. Zagovarjala je tudi neavtoritarno, do otrok prijazno vzgojo ter bila pobudnica širjenja spolne vzgoje v šole. Vse njeno znanje in delo je bilo namenjeno mladim in staršem. O razmerjih med starši in otroki, vzgojnih težavah in stiskah je napisala veliko člankov in razprav, ki so bili objavljeni v različnih časopisih ter v poljudnih in strokovnih revijah (Otrok in družina, Teorija in praksa, Naša žena, Naši razgledi), predavala je učiteljem, staršem in mladostnikom ter s številnimi predavanji nastopila na radiu in televiziji. Po njej so poimenovali osnovno šolo v Kranju.