Njegov prvi učitelj in podpornik mu je bil podbreški župni vikar Franc Pirc, kasneje misionar v Severni Ameriki. Ko mu je bilo osem let, ga je poslal oče k svojemu bratu Jakobu, učitelju v Šenčurju pri Kranju. Tu je tri leta hodil v šolo in se učil tudi orglati. Leta 1838 je šel v šolo v Kranj, kjer se mu je zamerilo učenje na pamet in še v nemškem jeziku. Leta 1841 je šel v Ljubljano in v 2 letih končal četrti razred glavne šole. Nato je tam končal še dvoletno pripravnico za učitelje.
Z učiteljevanjem je začel v domačem kraju. Čez eno leto v septembru 1847 je naredil še učiteljski izpit. Ob novem letu 1848 je nastopil učiteljsko službo v Kamni gorici in bil 1. febr. 1850 stalno nameščen. Tu se je začelo zanj, kot pravi v svojem dnevniku, novo življenje za učiteljstvo in slovenščino. Zelo lepo se je razumel z učenci. Tu se je veliko družil s pravnikom Lovrom Tomanom in duhovnikom Lovrom Pintarjem. Nato je odšel za dve leti v glavno šolo v Škofjo Loko. Leta 1953 je odšel na enorazredno šolo v Dobrovo pri Ljubljani. Tam je učil tudi odrasle in med njimi tudi bodočo ženo. Poročila sta se 1858. leta, se preselila v Ljubljano in imela šest otrok. Žena je umrla 1870. leta. Naslednje leto pa se je ponovno poročil in imel še troje otrok.
Leta 1883, ko je preteklo 25 let službovanja na prvi mestni Šentjakobski deški šoli in 35 let učiteljevanja, je dobil denarno nagrado, cesar pa mu je podelil zlati križ za zasluge s krono. Leta 1889 je njegova osnovna šola dobila nove prostore na Ledini v mestu Ljubljana. Upokojil se je z novim letom 1891, ko mu je ministrstvo za uk in bogočastje podelilo naslov direktor. Po njegovi smrti mu je leta 1896 Slovensko učiteljsko društvo postavilo nagrobni spomenik in leta 1897 odkrilo spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah. Deloval je tudi kot pisatelj, pesnik, društveni delavec in organizator učiteljstva. Bil je pobudnik, ustanovitelj in dvajset let urednik revije Učiteljski tovariš (1861). Bil je predsednik učiteljskega društva za Kranjsko (1869) in Slovenskega učiteljskega društva (1872). Dejaven je bil tudi v čitalnici, Narodni šoli in Slovenski matici. Za leta od 1866 do 1868 je uredil koledar Palček, za leto 1871 pa Učiteljski koledar.
Praprotnikov mali šolski besednjak slovenskega in nemškega jezika = Praprotniks kleines Schulwörterbuch der slovenischen und deutschen Sprache, 1898, 1874
Pesmi, cerkvene in druge, 1896
Svete pesmi za šolsko mladost, 1893, 1871
Slovenska slovnica za prvence, 1887, 1877, 1873, 1870, 1869
Abecednik za slovenske ljudske šole, 1883
Slovenski spisovnik, svetovalec v vseh pisarskih opravilih, 1879
Slovenski Abecednik za pervi razred ljudskih šol, 1873
Marija naša pomočnica in Šopek duhovnih cvetic, molitvic in pesmic, posvečen milostivi Devici Mariji, češčeni na Brezjah na Gorenskem, 1870
Spisje za slovensko mladino, 1866
Pesmi, cerkvene in druge, 1856
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008
D. Sinobad: Šolnik Andrej Praprotnik 1827-1895, Šolska kronika 2007, št. 2, str. 264-291
D. Sinobad: Pedagoški nazori šolnika Andreja Praprotnika, Šolska kronika 2007, št. 1, str. 16-34
Andrej Praprotnik : 1827-1895, Podbrezje 2005
Po ljudeh gor, po ljudeh dol, Vzoren učitelj in mladinski pisatelj : podlistek o znamenitih Gorenjcih, Gorenjski glas 2004, str. 18
F. Buttolo: Praprotnik, Andrej, Slovenska književnost, Ljubljana 1996, str. 365
T. Hojan: Od “verske” k “brezverski” šoli : Andrej Praprotnik (1827-1895), Ljubljana 1994