POTOČNIK, Ivana

Ivana, Iva Potočnik, rojena Svetec, se je rodila leta 1946 v Slovenj Gradcu v obrtniški družini in mladost preživela v tem mestu. Po osnovni šoli v Slovenj Gradcu je obiskovala ravensko gimnazijo. Po opravljeni maturi (1965) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končala prvo stopnjo študija slovenščine in primerjalne književnosti, v Mariboru na Pedagoški akademiji pa na drugi stopnji enopredmetni študij slovenščine. Živi na Ravnah na Koroškem, poročena je s pravnikom Stašem in ima hčer Nasto in sina Žigo.

Vsa službena leta – 1968 do 2006 – je poučevala v Osnovni šoli Franja Goloba na Prevaljah, 27 let vodila tudi oddelke za odrasle, poučevala slovenščino mlade in starejše, doma in v zamejstvu izvajala seminarje za učitelje. Petindvajset let je bila mentorica Vigredi, štirikrat najboljšemu šolskemu glasilu v Sloveniji. Zbirko folklornih besedil iz glasila Vigred, Pripovedovali so jih mati moja, je objavila leta 2001. Bila je mentorica več generacijam z zlatimi in srebrnimi sovami nagrajenih mladih raziskovalcev v gibanju Znanost mladini, zelo uspešnim tekmovalcem za Cankarjevo priznanje, študentom na praksi. Vodila je šolski aktiv slovenistov in študijsko skupino za slovenščino na Koroškem.

Z nazivom svetnica je sodelovala z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in šport pri pripravi učnih načrtov za slovenščino v devetletki in pri presoji kriterijev za ocenjevanje ter kot zunanja ocenjevalka, pripravljala je naloge in mentorje za tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Sodelovala je v projektu Računalniškega opismenjevanja, iskala nove metodične in didaktične poti ter raziskovala, kako uporabljati SSKJ pri pouku v OŠ. V soavtorstvu z Mojco Cestnik je leta 2012 izdala priročnik Slovar slovenskega knjižnega v šolski praksi pri analizi in tvorbi besedil. Strokovne članke je objavljala v reviji Slovenščina v šoli in Slovstvena folkloristika, kjer je med drugim leta 2003 analizirala in objavila verjetno prvo v slovenščini napisano ljubezensko pismo – Pismo Zefike Gasparinove Tonetu Bonnazzi, napisano leta 1793.

Delovala je v Slavističnem društvu Koroške, v organih šole in sindikata, pri Bralnem društvu Slovenije in Sekciji za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore pri Slovenskem svetovnem kongresu ter objavljala recenzije. Leta 2012 je v sodelovanju z Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov objavila Temne mitne, svetle parne – ilustrirane manj znane koroške pregovore.  Zgod(b)ovino Slovenj Gradca je zajela v bogato dokumentirani knjigi Ljudje in ulice mojega odraščanja (2018), po pripovedi Danijele Gorjanc je 2019 zapisala biografijo družin Sekavčnik, Übel in Gorjanc. Pri izdaji petinpetdesete knjige v zbirki Glasovi, Vartac – moja vas, je sodelovala z ddr. Marijo Stanonik. Izbrali, prepisali in uredili sta slovenska narečna besedila in risbe otrok iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. Da je predana koroškemu kulturnemu izročilu in njenemu narečju, kaže tudi vrsta strokovnih prispevkov v reviji Slovstvena folkloristika.

Za zabavo piše tudi kratke zgodbe in humoreske, ki jih objavlja v reviji Odsevanja in Ona.