POTOČAR, Stane – Lazar

R. 27. apr. 1919 v Mirni Peči pri Novem mestu u. 5. dec. 1997 v Ljubljani. V Ljubljani je končal poklicno šolo, delal je kot mesar in pozneje vodil domačo kmetijo. Deloval je v Sokolu in v Društvu kmečkih fantov in deklet. Ob napadu nemških in italijanskih armad na Jugoslavijo je bil vojak v kraljevi armadi. Ko je OF pozvala Slovence na oborožen odpor proti okupatorju, je Stane Potočar postal aktivist OF in marca 1942 partizan, borec Krškega odreda. Čeprav, kot večina partizanskih poveljnikov, ni imel strokovnega vojaškega znanja, se je vojaško izpopolnjeval v boju proti okupatorju. Odlikoval se je po zdravi presoji dogodkov in tudi v najtežjih trenutkih vojne je znal poiskati najbolj optimalne rešitve. Bil je med drugim komandant bataljona in Gubčeve brigade, po kapitulaciji Italije l. 1943 pa je postal komandant XXXI. divizije in IX. korpusa. Pod njegovim poveljstvom je divizija izvedla dve zahtevni vojaški operaciji, in sicer napad na Baško grapo, v kateri je onesposobila železniško progo za ves promet, in prenos težkih ranjencev iz partizanskih bolnišnic Franje in Pavle prek zastražene železniške proge Ljubljana – Trst do začasnega letališča v Loški dolini. Po drugi svetovni vojni je bil med drugim komandant sil Jugoslovanske armade v coni B Julijske krajine oziroma v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, komandant divizije (Maribor 1957-1964), poveljnik vojaškega področja, poveljnik armade (Ljubljana 1971-1972) in načelnik generalštaba JLA (Beograd 1973-1979). V Sovjetski zvezi je l. 1946 končal višjo vojaško šolo, v Beogradu l. 1952 pa višjo vojaško akademijo JLA. Je nosilec partizanske spomenice 1941. L. 1977 je postal častni občan občine Novo mesto, l. 1979 pa je bil proglašen za narodnega heroja.