POLENEC, Tone

Bil je eden od treh sinov znanega slovenskega profesorja in doktorja biologije, Antona Polenca. V Kranju je obiskoval in končal Gimnazijo. Vojsko je služil v padalski enoti v Nišu.

Kljub veselju do agronomije in biologije je ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let služboval v Mladinski knjigi kot vodja propagandnega oddelka. Prav po njegovi zaslugi so pri tej založbi izšle mnoge knjige in zbirke z letalsko tematiko. Vrsto let je bil gonilna sila Slovenskega knjižnega sejma. Bil je pobudnik za oživitev in ponovno izhajanje revije Krila, ki je ponovno začela izhajati l. 1974 in je bil ves čas njen glavni in odgovorni urednik, profesionalno pa le zadnji dve leti pred upokojitvijo leta 2003. Tik pred smrtjo je skupaj z Gospodarskim vestnikom zasnoval novo letalsko revijo S5, česar pa ni uspel realizirati.
Večina njegovega življenja je bila povezana z eno njegovih največjih ljubezni – t.j. letalstvu. Šele trinajstleten (1955) se je včlanil v modelarsko sekcijo Aerokluba Kranj, se nekaj let za tem priključil jadralnim letalcem in leta 1962 opravil šolanje za motornega pilota. Še kot gimnazijec je začel dopisovati o letalstvu na Gorenjski glas. Sredi šestdesetih let je bil nekaj mandatov v upravnem odboru Aerokluba Kranj, odgovoren za propagando. V tem času je kot novinar Gorenjskega glasa veliko pisal o letalstvu in s tem pomagal letalstvo približati širšemu krogu ljudi. Ob dvajsetletnici Aerokluba Kranj in dvajsetletnici Letalske zveze Jugoslavije je izpeljal organizacijo in bil sooblikovalec razstave Aerokluba Kranj, ki je bila postavljena v avli Občine Kranj. Krajše obdobje je bil zaposlen pri Glavnem odboru Letalske zveze Slovenije na delovnem mestu referenta za letalsko modelarstvo. Upokojil se je leta 2003.

Zavzemal se je za ustanovitev slovenskega letalskega muzeja in bil je glavni pobudnik in gonilna sila projekta izdelave replike Rusjanovega letala Eda V. Njegova zasluga je tudi ta, da se je ohranilo nekaj starodobnih letal. Kot velikega poznavalca letalstva, njegove zgodovine in zlasti vse dejavnosti športnega letalstva so ga vabili na javne letalske prireditve kot napovedovalca in strokovnega komentatorja. Obenem pa je veliko časa posvetil tudi fotografiji, kjer je z letalsko fotografijo uspel zabeležiti veliko nepozabnih trenutkov. Skrbel je za pravilno rabo slovenskega jezika, tudi v letalstvu, kjer so bili v uporabi različni izrazi in tudi tujke. Najbolj znan je primer uporabe izraza zvrt (ne vrij ali kovit). Ukvarjal se je tudi s pisanjem knjig in pomagal pri beleženju letalstva na filmski trak.

Zadnjih petnajst let se je intenzivno posvetil obnovi družinske domačije – Nacetove hiše v Škofji Loki in jo preuredil v muzej. Za ohranjanje kulturne dediščine in odprtje hiše za javnost pa je leta 2002 prejel Steletovo priznanje. Z ženo in hčerkama je živel v družinski hiši v Kranju.