Marko POGAČNIK

V dijaških letih je z Iztokom Geistrom in Marjanom Cigličem pripravil šolsko glasilo Plamenica, ki je po izidu leta 1963 izzvalo škandal pri lokalnih oblasteh in hkrati povezalo skupino avantgardno usmerjenih kulturnikov v Kranju. Iz sodelovanja treh prijateljev se je leta 1966 razvila konceptualistična skupina OHO (1965 – 1971), ki so se ji kasneje pridružili tudi drugi umetniki. Leta 1971 so začeli umetnost povezovati z življenjem (landart) in ustanovili komuno Družina v Šempasu v Vipavski dolini. Deset let po ostanovitvi komune in vse do danes je v Šempasu ostal samo še Marko s svojo družino.
Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1963 – 1967). Od leta 1968 je svobodni umetnik. Njegovo delo izhaja iz izkušnje konceptualizma in si prizadeva za celovito obravnavanje človekove eksistence, katere del je tudi umetniška praksa.
Prvo razstavo je imel leta 1965 v Prešernovi hiši v Kranju. Kasneje je veliko razstavljal izven Slovenije. Izdelal je številne prostorske načrte in v letih 1978 – 1985 gradil mrežo krajinskih skulptur po Vipavski in Soški dolini in številne skrulpture za različne stavbe, kraje in države širom po svetu.
Proti koncu osemdesetih let se je začel ukvarjati s projektom zdravljenje Zemlje. Z ženo Marinko in hčerkami Arjo, Nike in Ano je razvil umetniško metodo ekološkega zdravljenja imenovano litopunktura, s pomočjo katere zdravi zemljske blokade in psihične travme v krajinskem in mestnem prostoru. Pri litopunkturi se s pomočjo v kamen vklesanih kozmogramov (kodirana sporočila Zemlji) premagujejo energijske blokade, ki ovirajo pretok življenskih sil. Na ta način je pomagal znova vzpostaviti naravno ravnotežje več krajem v Sloveniji, Avstriji, Srednji in Južni Ameriki in Aziji ter v različnih drugih krajih Evrope. Ob tisočletnici Gorice je znova oživil naravno energijsko os tudi v Novi Gorici in uravnovesil hitro cesto čez Rebernice. Današnji slovenski grb je prav tako oblikoval kot kozmogram.

Njegove najbolj znane knjige so: Ljubljanski trikotnik (1988), Za zdravljenje Zemlje (1991), Ko se boginja vrne (1993), Elementarna bitja (1996), Zdravljenje Zemlje – zdravljenje sebe (1998), Moč Zemlje in Kristusova navzočnost (2000), Zemeljske spremembe in človekova preobrazba (2002), Preobrazba Zemlje kot osebni izziv (2004), Tako široko srce(2006), Draga Zemlja, kako ti gre (2007), Skrivnost Benetk (2008), Ko se boginja vrne (elektronski vir) (2009). Večina del je bila izdana tudi v tujini v različnih svetovnih jezikih.
Bibliografija monografij, povezanih s skupino OHO, kiparstvom in njegovo najbolj prepoznavno dejavnostjo – litopunkturo, obsega v Sloveniji preko 100 enot.
Leta 1991 je za pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada. Je oblikovalec slovenskega grba in zastave.