PODGORNIK, Karel (Karol)

Po končani gimnaziji v Gorici leta 1898 je v Gradcu študiral pravo, ki ga je zaključil leta 1904. Istega leta je kot koncipient vstopil v pisarno odvetnika dr. Tume v Gorici. Kmalu je pričel javno in politično delovati v liberalnem taboru. Leta 1905 je bil soustanovitelj in predsednik društva Narodna prosveta, zelo dejaven pri slovenskih društvih na Primorskem (Pevsko in glasbeno društvo v Gorici, Akademično ferijalno društvo Adrija, kolesarsko društvo Gorica …). Januarja 1907 je postal član izvršnega odbora Narodne napredne stranke za Goriško. Februarja 1911 je v Gorici odprl odvetniško pisarno. Leto kasneje je sodeloval pri mladoliberalni opoziciji, ki je prevzela izdajanje in urejanje listov Soča in Primorec. Avgusta 1913 je bil izvoljen v goriški deželni zbor, v katerem je načeloval klubu 11 slovenskih poslancev. Narodno zavest je utrjeval s prirejanjem političnih shodov in govorov na goriškem podeželju, v deželnem zboru pa je takrat nastopil z več interpelacijami.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil mobiliziran in v vojni službi v Celju. Po vojni se je vrnil v Gorico in bil znova politično dejaven. Septembra 1918 je postal predsednik pokrajinskega odseka Narodnega sveta za Gorico. Ta je v oktobru izvedel plebiscitno akcijo za priključitev slovenskega dela goriške dežele z Gorico vred v bodočo jugoslovansko državo. 1. novembra 1918 je Podgornik podpisal proglas, s katerim je (ob zlomu avstro-ogrske monarhije) odsek v imenu jugoslovanske države prevzel oblast nad Gorico in slovenskim delom Goriške. Delo Pokrajinskega odseka je bilo prekinjeno 8. novembra 1918, ko so italijanske okupacijske čete zasedle Goriško. Podgornik je bil decembra 1918 za nekaj mesecev kot vojni ujetnik odpeljan v italijansko taborišče Servigliano pri Anconi.

Leta 1921 je bil na volitvah za italijanski parlament izvoljen za državnega poslanca ter tam deloval do njegovega razpusta v decembru 1923. V poslanski dobi je bil član komisije za notranje zadeve. Njegov prvi nastop je povezan s problematiko šolstva Slovencev in Hrvatov v Slovenskem Primorju in v Istri. Večkrat je posegel tudi na področje rabe slovenskega jezika v javnosti – predlagal je resolucijo o svobodni uporabi slovenščine v občevanju z oblastmi. Po ukinitvi slovenskega javnega delovanja se je posvetil svojemu poklicu, policija pa ga je v tem času strogo nadzirala.

Ob napadu Italije na Jugoslavijo leta 1941 je bil zaprt v taborišču Urbisaglia (Macerata), kasneje pa v goriških zaporih. Leta 1942 se je vključil v OF. Leta 1947 je bil izvoljen za prvega predsednika Demokratične fronte goriških, beneških in kanalskih Slovencev. Zaradi napadov italijanskih nacionalistov se je moral 1947 umakniti v Jugoslavijo. Zadnja leta je živel v Solkanu. Leta 1973 mu je Klub starih goriških študentov v Čepovanu odkril spominsko ploščo.