PIRJEVEC, Dušan – Ahac

Rodil se je v Solkanu učiteljici Ivi Mozetič in literarnemu zgodovinarju in bibliotekarju dr. Avgustu Pirjevcu. Tam je preživel prvi dve leti življenja. Kasneje se je družina preselila v Tacen pod Šmarno goro. Po osnovni šoli je obiskoval Prvo državno realno gimnazijo v Ljubljani, na kateri je maturiral leta 1939.

Že kot devetnajstletnik je urejal revijo za leposlovje in kulturna vprašanja Slovenska mladina ter v Ljubljanskem zvonu (včasih pod psevdonimi) objavljal prevode besedil ruskih pisateljev in filozofske prispevke. Leta 1940 je v Zagrebu začel študirati agronomijo, vendar se je kmalu vrnil domov in se pridružil Komunistični partiji Slovenije. Takoj po okupaciji je postal aktivist Osvobodilne fronte. Jeseni leta 1941 je z ilegalnim imenom Ahac odšel v partizane, kjer je vse do konca druge svetovne vojne opravljal visoke vojaško-politične funkcije.

Po osvoboditvi je prevzel uredništvo časopisov Ljudska pravica (1945-1946) in Slovenski poročevalec (1946-1947), hkrati pa je postal vodja Uprave za agitacijo in propagando pri CK KPS. Kot član jugoslovanske delegacije je sodeloval na mirovni konferenci v Parizu (1946).

Leta 1948 je vpisal študij primerjalne književnosti in slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Istega leta je bil aretiran in obsojen na sedem mesecev zapora s prisilnim delom. Študij je nadaljeval aprila 1949 ter leta 1952 diplomiral z delom Idejni temelji evropskega naturalizma, pod mentorstvom profesorja Antona Ocvirka. Po študiju je do leta 1962 delal na Inštitutu za literaturo SAZU. V tem obdobju se je veliko ukvarjal s slovensko moderno, zlasti s Cankarjem (O liriki slovenske moderne, Naša sodobnost, 1955; Oton Župančič in Ivan Cankar, Slavistična revija, 1959/60), uredil je zbrano delo J. Murna (I-II, 1954), začel urejati zbrano delo zbrano delo O. Župančiča (I-III, 1956-59, z J. Vidmarjem), na Dunaju (1954-55), v Parizu (1955-1956 ter 1962) in v Bordeauxu (1957) je raziskoval povezanost slovenske moderne s svetovno književnostjo. Doktoriral je oktobra 1961 na Filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo Ivan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem. Novembra 1962 je bil tu izvoljen za izrednega profesorja svetovne književnosti, leta 1973 pa zaposlen kot redni profesor. Bil je urednik revije Sodobnost oziroma Naša sodobnost (1959-64), Problemi (1969-71) in zbirke Znamenja (1968-75).

Velik odmev so imeli Pirjevčevi pogledi na nacionalno problematiko. Sprva jih je sprožila polemika s srbskim pisateljem D. Ćosićem v reviji Sodobnost (l.1961-62), nekaj let kasneje pa nadaljnja razdelava teh pogledov v zborniku Vprašanje naroda na Slovenskem (1970).

Pirjevec se je v analizi književnih del opiral na moderne tokove evropske filozofije, v nekaterih samostojnih razpravah pa je skušal širše zajeti in opredeliti probleme moderne umetnosti, znanosti in kulture, zato je njegova teoretična misel presegla okvire slovenske in svetovne literarne vede. Lastno teorijo je, sicer v luči Heideggerjevega ”mišljenja biti”, razvil v dvanajstih obsežnih študijah, ki jih je pisal od leta 1964 do leta 1976 in so izhajale kot spremne besede k posameznim knjigam prve izdaje zbirke Sto romanov. V isti kontekst sodi kasneje napisana študija Andrićevega romana Most na Drini, ki sicer ni bila izdana v okviru zbirke in je zato pogosto spregledana, vendar se ravno v tej razvijejo teoretične razsežnosti, ključne za poglobitev in dopolnitev percepcije Pirjevčeve teorije in za boljše razumevanje njegove osebnosti (Novak).

Na Pirjevčevi rojstni hiši (Prvomajska 26 v Novi Gorici) je bila leta 1999 odkrita spominska plošča.