Pietro KANDLER

Po dokončani osnovni šoli v Trstu in srednji v Kopru, je študiral pravo na Dunaju, v Padovi in v Pavii, kjer je diplomiral. Med študijem na Dunaju je veliko potoval po Madžarskem, Slavoniji in Štajerski. Leta 1826 se je zaposlil v odvetniški pisarni Domenica Rossettija, s katerim je sodeloval pri izdaje revije Archeografo Trstu. Delal je na tržaškem davčnem uradu in vse do smrti opravljal še druge uradniške posle in opravljal pomembne funkcije (občinski držani tožilec) na občini v Trstu. Zbiral je in objavljal zgodovinske dokumente in dela v zvezi z Trstom in Istro. Bil je dejanski oče domoznanstva za Trst in Istro saj je študiral arheologijo, epigrafijo, zgodovino, politično, kulturno in gospodarsko geografije, jezikoslovje, narodopisje, demografske in ekonomske statistične podatke, meteorologijo, klimatologija naših krajev. Dopisoval se je s številnimi intelektualci svojega časa, tudi s tistimi iz Istre, kot npr. I. Kukuljevic Sakcinski. Bil je imenovan za častnega člana ” Društva za jugoslavensku povjestnicu i starine u Zagrebu« (1852). Obiskoval je celinskih Istro in zaledje Trsta, ter zbrane podatke na terenu primerjal z arhivskimi viri ter zapisoval morfološke in druge značilnosti okolja. Dopisoval se je tudi z znamenitim T. Mommsenom, zlasti v zvezi z epigrafskimi podatki za Corpus Inscriptionum Latinarum. Bil je ustanovitelj, urednik in založnik tednika L’Istria (1846-1852), in kasneje revije La Provincia dell’Istria (od leta 1867 do svoje smrti). Pisal je za revije in časopisih kot so “La Favilla” (pod psevdonimom Giusto Traibor), “L’Osservatore Triestino” in “L’Eco di Fiume”. Eno izmed njegovih največjih del je objava zbirke “Codice Diplomatico Istriano” (1846 – 1852), ki vsebuje dokumente in gradivo od antike do leta 1526. Druga pomembnejša dela so: “Indicazioni per riconoscere le cose storiche del Litorale (1855), neke vrste priročnika o virih za preučevanje zgodovine Istre in Trsta, “Notizie storiche di Trieste e guida per la città” (1851), “Storia del Consiglio dei Patrizi di Trieste dall’anno MCCCLXXXII all’anno MDCCCIX con documenti” (1858). Objavil je srednjeveške statute Pule (1843), Poreča (1846), Trsta (1849), Buj (1850), Novigrada in Rovinja (1851). Poleg zgoraj navedenega je zbral ogromno arhivskega gradiva, ki je zdaj hranjen večinoma v Državnem arhivu v Trstu, in ki je bil posmrtno objavljen v delih: “Notizie storiche di Montona” (1875), “Notizie storiche di Pola” (1876), “Pirano – monografia storica” (1879). Posebno vrednost imajo njegove geografsko-arheološko-topografske karte Trsta in Istre. Med intelektualnimi tržaški krogi ni bil posebno priljubljen saj so mu očitali austrofilost in nasprotovanje italijanskemu iredentizmu. Zato je zadnje dneve življenja preživel v neke vrste intelektualni izolacije. Le sodobno italijansko zgodovinopisje je v njem prepoznalo strastnega zbiralca in njegovo objektivnost pri preučevanju zgodovino in običaje Istre in Trsta, s čemer je postavil temelje sodobnemu domoznanstvu naše regije.