Pier Paolo, mlajši VERGERIO

Vergerij (Vergerius, Vergerio) Peter Pavel (Petrus Paulus, Pier Paolo) ml. (od ok. 1522 z vzdevkom »minor« ali »il giovane«, da se razlikuje od Petra Pavla Vergerija st. 1370–1444), koprski škof in protestantski pisec, rojen ok. 1498 v Kopru plemiču Giacomu in Coletti r. de Belgramoni. V Kopru se po njem imenuje trg, kjer stoji tudi njegov kip, delo akademskega kiparja Oresta Dequela ter osnovna šola z italijanskim učnim jezikom.

V Benetkah je študiral humanistične vede, v Padovi pa pravo ter si pridobil naslova dr. iuris in poeta laureatus (1523). Okoli 1521 je v Padovi predaval notarsko vedo. Med študijem se je srečal z nekat. humanisti (P. Bembo, M. A. Flaminio, P. M. Vermigli) in se z njimi ogreval za reformo Cerkve. Na zanimanje za lutrovstvo v zgodnjih letih kaže tudi to, da je hotel študirati v Wittenbergu, a zaradi bolezni ni mogel. Do 1530 je bil odvetnik v Veroni, Padovi, 5 let v Benetkah, kjer se je 1526 poročil z Diano Contarini. Ko mu je po letu dni umrla, se je odločil za cerkveno službo, kjer sta že bila brata Avrelij in Gianbattista. Okoli 1530 je prišel v Rim, si pridobil zaupanje papeža Klementa VII. in po smrti brata Avrelija dobil leta 1532 njegovo mesto papeževega tajnika, leta 1533 je postal nuncij pri avstrijskem cesarju Ferdinandu I. Papež Pavel III., mu je leta 1534, naložil, naj prepriča nemške kneze, naj ne bi nasprotovali sklicanju koncila zunaj nemških meja. Nalogo je izpolnil v 2 potovanjih, ko se je v Wittenbergu srečal tudi z Lutrom. 1534 je dobil kot beneficij župnijo Komen. Maja 1536 je bil imenovan za modruško-senjskega škofa, septembra istega leta za koprskega. Seznanil se je s slovanskim bogoslužjem, maševal je deloma v latinskem jeziku, deloma po hrvaških glagoljskih knjigah. V tem času je potoval po Dalmaciji in Bližnjem Vzhodu, se na Dunaju spoprijateljil s škofom K. Ravbarjem in seznanil z baronom I. Ungnadom. Leta 1539 je bil v spremstvu kardinala Hipolita d’Este na francoskem dvoru, se tu srečal z Marjeto Navarsko (sestra Franca I.), ki je bila naklonjena reformaciji. Kmalu je sam začel širiti luteranske nazore, z bratom Janezom Krst. (Gianbattisto), škofom v Pulju, je propagiral poenostavitev verskih obredov, furlansko in istrsko Cerkev nameraval ločiti od papeškega Rima (gl. Ferrai, Studi storici, Padova 1892, 88–173). 1540 se je še udeležil verskega kolokvija v Wormsu, v Rimu pa bil že osumljen lutrovstva. Da bi se rehabilitiral, je po vrnitvi v Koper sestavil razpravo Adversus apostatas Germaniae. Decembra 1544 ga je frančiškanski gvardijan v Kopru tožil deseterici v Benetkah, da širi protestantske ideje. Pred inkvizicijsko komisijo se je leta 1545 umaknil iz Kopra v Mantovo h kardinalu Gonzagi, nato v Rivo in Padovo. Odšel naj bi v Rim, kjer bi zadevo razčistili, a poti ni tvegal, pač pa je po tragični smrti prijatelja, odvetnika in zagovornika protestantskih idej F. Spiere, poslal pismeno obrambo padovanskemu škofu, kar je obveljalo kot odpad od Cerkve. Čeprav se je proces proti Vergeriju 1547 končal brez formalne obsodbe ali kazni, je bil 1548 obnovljen; konec istega leta se je umaknil v Švico, 3. jul. 1549 pa ga je papež degradiral in izobčil.

V Švici je bil od 1550 do 1553 protestantski župnik v Vicosopranu, posegal je v boj za protestantske ideje in nasprotoval tridentinskemu koncilu (pisal je letake, si prizadeval za ustanovitev tiskarne v Poschiavo). Zaradi cvinglijanstva se je sporekel z voditelji reformacije v kantonu Graubünden. Januarja 1553 je že bil v stiku z vojvodo Krištofom na Württemberškem, kjer naj bi prevajal nemške protestantske spise v italijanščino. Junija je končal prevod württemberške konfesije, julija Brenzovega malega katekizma, novembra se je dokončno preselil v Tübingen in postal vojvodov svetovalec, veliko je potoval (1556 in 1559 na Poljsko), si dopisoval in pisal.

S Trubarjem se je Vergerij osebno srečal šele v izgnanstvu. V Tübingenu je namreč čutil dolžnost, da kot bivši koprski škof, kjer je imel med verniki veliko Slovencev in Hrvatov, prevzame vlogo nekakšnega svetovalca za širjenje protestantstva med Slovani; zamišljal si je enotni umetni jezik za Slovane, a praktičnih težav ni globlje analiziral. Tako je »Savel« (ker je pripomogel k Trubarjevemu odhodu iz Trsta), kot ga imenuje Trubar v pismu Bullingerju 13. sept. 1555 (gl. T. Elze, P. Trubers Briefe, 1897, 20), postal »Pavel« in Trubarjev mentor. Najprej je pismeno, potem na sestanku v Ulmu (24.-27. jan. 1555) ustno nagovarjal Trubarja k prevajanju biblije v slovenščino. Trubar se je sprva branil, češ da ni vešč biblijskih jezikov, a končno privolil in za poskušnjo prevedel prvi evangelij sv. Mateja. Vergerij ga je primerjal z grškim izvirnikom. Po njegovem nasvetu je Trubar zamenjal gotico z latinico. Njuno sodelovanje je ob idejni in materialni podpori iz domovine dalo 4 tiske (vse 1555), nato sta se razšla. Trudil se je tudi za hrvaški tisk. S Trubarjem je pregovarjal Nikolaja Mojzesa s Cresa, da bi dal svoj prevod biblije na voljo za tisk. Pozneje je zaradi hrvaških tiskov potoval tudi v Ljubljano, iskal zveze v Istri in na Maksimilijanovem dvoru, toda uspeha ni imel veliko. Trubar je v času njunega sodelovanja prevedel Vergerijevo brošuro iz 1549: Ena Molitov tih kerszhenikou …, Tübingen 1555 (podpisan samo Vergerius; gl. SBL IV, 212). Morda je 1555 prevedel tudi Vergeriev spis De Gregorio papa eius nominis primo … kot trdi Vergerij v predgovoru k natisu 1556, a izvoda doslej ne poznamo.