PETTENER, Alfredo

Izhajal je iz stare piranske družine. Oče je bil trgovec Giorgio Pettener, mati Caterina Fonda. Leta 1887 se je poročil s Caterino Giovanni Corsi. Rodili so se jima štirje otroci, tri hčere in sin. Prevzel je očetov poklic v trgovini, v pritličju večnadstropne hiši v Via Madonna del mare (danes Trg bratstva, znan tudi kot Rokov trg) v Piranu, kjer je družina Pettener stanovala. Tu si je uredil tudi fotografski studio. S fotografiranjem se je ukvarjal tudi po opustitvi dela v trgovini. Znan je po skupinskih in osebnih portretnih fotografijah meščanov ter fotografijah javnih dogodkov in vedut, ki jih je uporabil tudi pri izdelavi razglednic. Fotografije lahko datiramo v čas med koncem 19. st. in začetkom štiridesetih let 20. st. Pokopan je v družinski grobnici na piranskem pokopališču.
Večina njegovih fotografij je nepopisana in javno nepoznana. Mnoge so v lasti zasebnikov, družin ali posameznikov, ki so fotografije podedovali, pa tudi zbirateljev. Nekaj jih imajo javne ustanove (Pomorski muzej Piran, Zavod za varstvo kulturne dediščine Piran, Pokrajinski muzej Koper, Arhitekturni muzej v Ljubljani, Biblioteca comunale dell’Archiginnasio di Bologna, Musei civici di storia e arte di Trieste). Po zadnji raziskavi (Lea Škerlič za dipl. delo, 2009) in glede na dostopnost podatkov obsega do sedaj poznan domnevni opus A. Pettenerja 62 fotografij. Nekatere od teh so zagotovo nekatere pa zelo verjetno njegovo avtorsko delo. Signiranih je deset javno znanih fotografij. Na štirih je motiv krajina, veduta Pirana ali Portoroža, ostale so studijski portreti. Za dve signirani (še) ni znano kje se nahajata originala, poznamo ju kot reprodukciji v knjigah. V knjigi Roberta Starca Mondo popolare in Istria, cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquesento al Novecento (Trieste, 1998) in v ponatisu dela Pirano Pietra Kandlerja (Piran, 1995; izv. izd. 1879 brez fotografij) je portret Pirančana Bonifacia Pitacca, poimenovanega tudi barba Fazio Mussolo, s tipičnim pokrivalom tedanjega časa »la calza«, nastal je pred letom 1898. Druga signirana reprodukcija fotografije prikazuje gospo iz Pirana s konca 19. st., je v knjigi Giuliane Zelco Parole per l’eternità (Trieste, 2006). Reprodukcije fotografij pripisane A. Pettenerju najdemo še v nekaterih knjigah, vendar to v nekaterih primerih ne drži. Tako mu npr. napačno pripisujejo avtorstvo fotografije piranskega mandrača, ki je nastala ok. leta 1875 in velja za najstarejšo veduto Pirana. Njen avtor je Domenico Pettener, fotograf iz Trsta. Zanimiva je tudi knjiga Giuseppeja Caprina L’Istria nobilissima (Trieste, 1905, ponatis 1992) v kateri sta poleg fotografij A. Pettenerja tudi dve grafiki narejeni po njegovih fotografijah (Porta Raspo / Rašporska vrata in Calle storta / Kriva ulica).
O fotografskem ateljeju A. Pettenerja sta ohranjeni in zapisani tudi dve ustni izročili Pirančank Ottilie Grisanci in Else Koncilja v knjigi Srečanja v Piranu. Življenjske pripovedi prebivalcev Pirana (Pahor, 2007). Gospa Koncilja zanimivo opiše potek družinskega fotografiranja v Pettenerjevem studiu leta 1942, gospa Grisanci se spominja skupinskega slikanja v šoli.