Osnovno šolo je obiskovala na Ptuju, nato pa šolanje nadaljevala na Gimnaziji Ptuj in diplomirala na Višji upravni šoli Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Profesionalno pot je začela leta 1971 v Ljudski in študijski knjižnici na Ptuju, nadaljevala kot novinarka na Radio Tedniku Ptuj (1974–1976), bila vmes sekretarka Samoupravne interesne skupnosti (SIS) za kulturo in raziskovalno dejavnost (1976–1986), naslednjih 15 let spet delala kot novinarka na Radio Tedniku Ptuj (1987–1994) in nato v podjetju Novice Vodušek Press (1994–1999). Kariero je zaključila kot vodja Območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Ptuj (2000–2009). Leta 2009 se je upokojila.
Kulturno se je pričela udejstvovati že zelo zgodaj; članica gledališke skupine je bila že v osnovni šoli. Od leta 1968 je delala kot radijska in televizijska napovedovalka, poznana pa je tudi kot moderatorka javnih prireditev ter kot organizatorica in scenaristka kulturnih in drugih dogodkov. Sodelovala je pri pripravi odmevnih Ptujskih kulturnih srečanj v organizaciji SIS za kulturo, ki so bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj posebnega v slovenskem prostoru in v okviru katerih so nastopili številni svetovno znani umetniki, folklorne in plesne skupine.
Od leta 1986 do 1994 je bila urednica kulturne oddaje na Radiu Ptuj, različne prispevke je pripravljala na Radiu Ptuj, Maribor in Ormož. Delovala je tudi kot publicistka in urednica knjižnih izdaj in časopisov. Bila je urednica revij Veritas (1994–1999) in Gurman (1999–2000), kjer je objavila številne intervjuje z vinogradniki, vinarji, enologi in priznanimi slovenskimi strokovnjaki s področja vinogradništva in vinarstva. Članke je objavljala v časopisih Štajerski tednik, Delo, Finance, Ptujčan in Gospodarski vestnik, sodelovala pa je tudi kot avtorica prispevkov v monografijah in zbornikih (Ptuj, 1991, Haloze – pokrajina, ljudje in vino, 2008).
Od leta 2009 je bila predsednica Zveze kulturnih društev Ptuj, ki je pod njenim vodstvom dobila status delovanja v javnem interesu na področju kulture. S svojim osebnim prizadevanjem in strokovnimi utemeljitvami je pomembno prispevala k marsikateri investiciji v kulturne dvorane na območju nekdanje ptujske občine.
Kot poznavalka in ljubiteljica vina je bila leta 1994 sprejeta v Evropski red vitezov vina in leta 1998 napredovala v damo viteškega omizja. Istega leta je bila kot edina Slovenka povabljena na kongres Ženske in vino v Mendozo v Argentini, kjer je predstavila vlogo slovenskih žensk v vinogradništvu in vinarstvu ter prejela tudi naziv ambasadorka vina. Bila je med ustanovitelji Združenja slovenskega reda vitezov vina (2004) in je kot prva ženska v Redu napredovala v najvišjo stopnjo – vitezinjo vina.
Izbor:
Zgodba o vinu, 1996
In vino veritas, 1996 (urednica)
Človek-delo-kultura, 1997 (urednica)
Večne gazi, 2005
Kako pripravimo prireditev, 2006 (soavtorica in urednica)
Zlivanka, 2007 (urednica)
Podoba in beseda, 2012 (urednica)
Za delo na področju kulture je prejela oljenko (1984) in veliko oljenko (2010), priznanji Mestne občine Ptuj, ter srebrno plaketo Javnega sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti (2019).
N. Petrovič: Prispevek za leksikon Spodnjepodravci, september 2015 (hrani arhiv KIP).
N. Petrovič, S.Cafuta: Nataša Petrovič, prejemnica velike oljenke, Ptujčan, št. 2 (26. 2. 2010), str. 13 (intervju).
M. Goznik: Trije, ki jim je kultura resnično poslanstvo, Štajerski tednik, št. 9 (2. 2. 2010), str. 3.
