PETRINJA, Danilo

Rodil se je v Petrinjah, gručasti vasici na podgorskem Krasu ob vznožju Slavnika. Bil je eden izmed šestih otrok mizarja Josipa in gospodinje Ivane (roj. Zlobec). Osnovno šolo je obiskoval v bližnji Ocizli. Oče Josip je bil kot protifašist in član tigrovske organizacije v času italijanske okupacije pogosto preganjan in zaprt. Antifašistična usmerjenost in slabe materialne razmere družine so mlademu Danilu preprečili nadaljnje šolanje, zato se je izučil za mizarja. Leta 1942 je bil kot italijanski državljan vpoklican v italijansko vojsko. V enaindvajetem letu starosti se je, po kapitulaciji Italije, pridružil NOB (narodnoosvobodilnemu boju). Boril se je v istrski brigadi, pod partizanskim imenom Primož. Leta 1944 je postal član KPS (Komunistične partije Slovenije) in hkrati aktivno deloval v Zvezi slovenske mladine. Med drugim je, skupaj z Miklavžem Kozakom, organiziral postavitev partizanske bolnišnice v gozdu Bezgovje, nedaleč od Kozine. Preprečil je tudi poskus organiziranja bele garde v Dekanih, Krogljah, Mačkovljah in Gradinu.

Po vojni je s svojim delom nadaljeval v organih za notranje zadeve v Coni B. 1. januarja leta 1946 je nastopil službo namestnika načelnika Narodne zaščite za Slovensko Primorje, konec istega leta je prevzel dela organizacijskega sekretarja okrajnega komiteja KPS v Postojni, leto kasneje pa še dela sekretarja okrajnega komiteja KPS za sežanski okraj, predsednika Okrajnega ljudskega odbora Sežana, predsednika Okrajnega odbora Zbeze borcev NOB ter okrajnega odbora OF (Osvobodilne fronte). Istega leta (1947) je bil izvoljen v skupščino LRS (Ljudske republike Slovenije), kjer je deloval dve mandatni obdobji, do leta 1954.

Leta 1955 se je, po ukinitvi okraja Sežana, preselil na slovensko obalo in se zaposlil v okraju Koper. V razreševanju problema razmejitve med Italijo in Jugoslavijo je bilo tedaj že jasno, da slednja ne more računati na Tržaško pristanišče, zato so v Sloveniji začeli razmišljati o novi lokaciji za slovensko pristanišče. 25. decembra 1955 je bila ustanovljena Uprava za melioracijo stanjolskega zaliva v Kopru, Danilo Petrinja pa imenovan za njenega direktorja. Melioracija in osušenje zaliva je pomenila pričetek izgradnje koprskega pristanišča. Pod njegovim vodstvom je leta 1956 z delom na novem koprskem pristanišču nadaljevala Vodna skupnost Koper. 23. maja 1957 je Okrajni ljudski odbor Koper ustanovil podjetje Pristanišče Koper, ki se mu je pridružil tudi oddelek za gradnjo pristanišča Vodne skupnosti. 7. decembra 1958, ko je koprsko pristanišče premoglo že 135 metrov operativne obale, je ob njenem prvem privezu pristala čezoceanka Gorica.

Danilo Petrinja, ustanovitelj Luke Koper, je postal njen drugi direktor 5. avgusta 1959. Vodil jo je več kot desetletje, do 13. aprila 1970. Pod njegovim vodstvom se je podjetje preimenovalo v Luka Koper (1961), pridobilo je brezcarinsko cono (1964) in močno povečalo svoj obseg. V zadnjem letu Danilovega vodenja je imelo pristanišče že 843 metrov operativne obale, 110.000 m² zaprtih skladišč in opravilo 1.948.503 ton ladijskega pretovora. Za njegov razvoj je bila odločilnega pomena povezava z zalednjem (Češkoslovaška, Madžarska, Avstrija). Omogočala sta jo lega Kopra in zakonodaja, ki je tujim podjetjem v luški prostocarinski coni dovoljevala sodelovanje z domačimi. Tako so pod Danilovim vodstvom zgradili terminal za tekoče tovore, kar je še povečalo količino pretovora.Danilo Petrinja je s sodelavci vse bolj ubiral poti tržne ekonomije, za kar je bil deležen velikih pritiskov. Večkrat je bil v kazenskih preiskavah in brez osnove celo štirikrat pred sodiščem.

Leta 1970 je, po prejemu Kraigherjeve nagrade za izjemne uspehe pri vodenju Luke Koper, zapustil podjetje. Istega leta je prevzel vodenje koprskega podjetja Troples, ki je delovalo v sklopu podjetja Slovenijales in nato vodil organiziranje podjetja Sermin, ki naj bi na Koprskem predelovalo nafto. Po upokojitvi leta 1967 je začel delovati publicistično. Tudi v javnosti je nastopal do poslednjih dni.