Ela PEROCI

Osnovno šolo je obiskovala v Rogatcu, Šentvidu pri Grobelnem in Šmarju pri Jelšah. Njen svet otroštva je bil svet brez pravljic, zaradi pomanjkanja denarja knjig ni imela, njena prva knjiga je bilo šolsko berilo.

Šolanje je nadaljevala na meščanski šoli in gimnaziji v Celju in Kočevju. Bila je nadarjena risarka in glasbenica, igrala je violino in pela v pevskem zboru na učiteljišču. Konec vojne je dočakala v taborišču, po vojni pa je ob delu študirala pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Najprej se je zaposlila kot učiteljica in poučevala v osnovnih šolah po raznih krajih Slovenije. Kot novinarka je od leta 1948 delovala pri mladinskih revijah Pionir in Ciciban, kjer je vzbudila pozornost s svojimi zapisi, pozneje pa v uredništvu Mladega sveta. Nazadnje pa je bila zaposlena v uredništvu mladinskih in izobraževalnih oddaj na Radiu Slovenija.

Poročila se je in rodila dve hčeri, ki sta bili prvi poslušalki njenih pravljic.

Pravljice Ele Peroci so preproste, sama pravi, da ne piše za otroke, ampak otrokom in se tako z njimi pogovarja. Zanimiv je nastanek njene najbolj priljubljene pravljice, Muce copatarice, ki jo je prej pripovedovala kot zapisala. Nastajala je na sprehodih, ko je s pripovedovanjem krajšala čas svoji starejši hčerki.

Pravljice, ki jih je napisala, so prevedene v osemnajst jezikov, petnajst jih je bilo tudi filmsko upodobljenih. Zanje je bila večkrat nagrajena: leta 1955 je prejela Levstikovo nagrado za zgodbo Moj dežnik je lahko balon, leto pozneje pa za pravljice Tisočkrat lepa, večkrat je bila nominirana za Andersenovo nagrado, dvakrat je dobila diplomo Mednarodne zveze za mladinsko književnost. Leta 1971 je dobila nagrado Prešernovega sklada za knjigo Na oni strani srebrne črte.

Posebna čast jo je doletela s povabilom, naj otrokom z vsega sveta ob mednarodnem dnevu mladinske knjige 2. aprila 1970 napiše poslanico. Za to priložnost je napisala zgodbo o deklici Heleni, ki jo je spoznala v Domu invalidne mladine v Kamniku.