PERKO, Franc

Rojen je bil v vasi Dražen Vrh v Slovenskih goricah kmetu Francu ter materi Ani, roj. Čepe. Šolal se je na gimnaziji v Mariboru, poklicna pot pa ga je pripeljala v Novo mesto, kjer je bil okoli leta 1880 zaposlen kot pisar pri notarju in bodočem županu dr. Albinu Pozniku. Leta 1882 se je poročil s trgovčevo vdovo Jožefo Kenda, roj. Kastelic. Na občinskih volitvah leta 1889 je bil Perko, trgovec in hišni posestnik, izvoljen za odbornika in postal svetovalec župana Poznika, ki pa se je leta 1891 županstvu odpovedal. Franc Perko je kot Poznikov namestnik postal novi župan Novega mesta. V letu 1892 je bil izvoljen še za odbornika in blagajnika v občnem zboru podružnice c. kr. kmetijske družbe v Novem mestu in bil na občinskih volitvah znova izvoljen v mestni odbor, ki ga je ponovno potrdil na mestu župana, na katerem je ostal do volitev leta 1896.

V času njegovega županovanja se je začela graditi in bila do Novega mesta leta 1894 speljana dolgo pričakovana dolenjska železnica. V začetku istega leta je bila v Kandiji pri Novem mestu odprta moška bolnišnica cesarja Franca Jožefa, poslovati je pričela tudi Mestna hranilnica, v kateri je župan prevzel mesto ravnatelja pisarne. Za prostore pošte je bil odkupljen, prenovljen in prezidan nekdanji kapucinski samostan, v katerem je bil prostor tudi za davčni in geodetski urad ter stanovanja.

V Novem mestu je župan Perko gostil tudi več pomembnih dogodkov, med njimi shod Katoliškega političnega društva, prvi shod kmetovalcev podružnice c. kr. kmetijske družbe, zbor Družbe sv. Cirila in Metoda, katere odbornik je bil, itd. Izvoljen je bil v krajevni šolski svet ter leta 1896 prevzel glavno zastopstvo praške banke Slavije za Dolenjsko in ga več let vodil. Dosegel je prve otipljive rezultate pri izgradnji vodovoda za Novo mesto in okoliške vasi. Bil je podpredsednik odbora Narodne čitalnice in po občinskih volitvah leta 1899 kot odbornik imenovan v upravno-finančni ter gospodarsko-stavbni oddelek. Postal je poslovodja novega društva za olepšavo mesta in okolice ter član upravnega odbora delniške družbe Prvi Narodni dom. Kot načelnik zdravstvenega okrožja se je odločilno zavzel tudi za izgradnjo ženske bolnišnice cesarice Elizabete, ki je v Novem mestu odprla vrata leta 1908.

Po smrti žene Jožefe, s katero je imel hčer Ano, se je leta 1903 poročil z vdovo in posestnico Nežo Jelenc. Najprej sta skupaj vodila gostilno pri novomeški železniški postaji, leta 1912 krajši čas upravljala nekdanjo Brunerjevo gostilno na Bregu, leta 1915 pa najela Windischerjevo gostilno v Kandiji. Že leta 1905 je Jožefinemu sinu prepustil trgovino z mešanim blagom, ki sta jo predtem z ženo vodila dvajset let.

Med letoma 1924 in 1927 je bil na listi SLS kot najstarejši odbornik ponovno izvoljen v novomeški občinski odbor in postal svetovalec novega župana dr. Josipa Režka.