Rodil se je v Palčju pri Pivki očetu Gašperju (Casparus) in materi Mariji Smerdel por. Pavlovič kot predzadnji izmed 12 otrok. Že v mladosti je pokazal nadarjenost za slikanje. Zato je na pobudo kateheta odšel na šolanje v Polhov Gradec, kjer se je navdušil za slikarstvo in rezbarstvo. Nato je nadaljeval študij na umetnostni šoli na Dunaju, sledila je 1. svetovna vojna, v kateri se je boril kot avstrijski vojak ter pristal v ruskem ujetništvu. Po vojni se je vrnil v Palčje. Leta 1923 se je na povabilo svojega brata Alojza Pavloviča odpravil v Brazilijo. 1.11.1923 se je v kraju Pirajui (Brazilija) poročil s sovaščanko Antonijo Penko. V zakonu so se mu rodili trije otroci. Že v Sloveniji ga je zanima sakralna umetnost in kot slikar-restavrator je s svojim znanjem, ki ga je pridobil od evropskih umetnikov, s prizori iz Biblije in življenja svetnikov v dveh letih poslikal stene in strop cerkve v mestu Pirazui. Ko je bila Cafelandia izbrana za škofijski sedež, je Pavlovič napravil načrt za škofijsko katedralo. Izdelal je tudi tri metre visoke cementne kipe dvanajstih apostolov, ki krasijo pročelje cerkve. Poslikal je vso stolnico in napravil glavni oltar iz cementa in marmorja. Tu je delal cela tri leta. Ko so opazili njegove sposobnosti, so ga povabili v najbolj znano brazilsko svetišče, v mesto Aparecida do Notre, kamor prihajajo trume Marijinih častilcev iz vse Brazilije. Mesto je takrat postalo sedež škofije in kardinala in ker je voda v cerkvi takrat pokvarila del slik, so Pavloviča izbrali, da jih restavrira. Pozneje je poslikal še novo zgrajene cerkve v mestih San Manuel, Birigul, Dourado, Presedente Alves, Guarantao, Avare, Orinhos, Desoalvado, Arakas, Agua da Rosa, Mata on Piraolnuga. Skupno je v štiridesetih letih poslikal trinajst cerkva, vdeželi Sao Paolo je poslikal dvanajst katoliških cerkva, eno pa v deželi Parana. Naročil za dve cerkvi v San Paulu ni mogel več prevzeti. Poleg cerkva je poslikal tudi kinodvorano v mestu Aracatuba in več manjših kapel. Obenem pa je svoje slike razstavljal v San Paulu, Bauri, Aracatubi in Rio de Janeiru. Glede na to, da je bil priseljenec, so vsi, ki so ga imeli priložnost spoznati, bili očarani nad njegovo skromnostjo in nad tem, da so mu všeč preproste stvari, kar se je kazalo tudi po tem, da v vseh poslikanih cerkvah ni pustil svojega podpisa. Ob njegovi osemdesetletnici, leta 1972, je bilo v brazilskih časopisih o njem veliko zelo pohvalnih člankov. Imenovali so ga “dovršen umetnik” in “slaven slikar”, hvalili so skladnost barv, lepoto linij, detajlov in celote. Njegove slike so presenečale. Časopis Tribuna je zapisal: “Nihče v tej pokrajini ne sme umreti, dokler ni videl župnijske cerkve v Desoalvado” in “njegovi prizori so čudovito odprto nebo”. Njegov slikarski opus je bil v letih od 1923 do 1966 posvečen predvsem poslikavam cerkva in slikanju na platno, po letu 1966 pa samo še slikanju na platno in les, svoje motive pa je iskal predvsem v naravi. Leta 1981 v 89. letu starosti je sklenil svoj slikarski in restavratorski opus.
Brgoč, V. Franc Pavlovič – slovenski slikar in kipar v Braziliji. V: Srebrne brazde 6: literarni zbornik upokojencev Slovenske Istre, 2011, str. 154-159.
Slavec, P. Odkrit doslej neznan slovenski slikar – Franciscus Paulovič. V: Rodna gruda: revija za Slovence po svetu, 1998, let. 45, št. 2, str. 6.