Rodila se je v Svetem Ivanu pri Trstu (Italija) očetu Italijanu, ki je bil zaposlen v ladjedelnici tržaškega Lloyda, in materi Slovenki, ki je bila medicinska sestra in odlična pevka. Že kot otrok je rada prepevala. Svetovali so jim, naj jo dajo učiti petja, vendar se zaradi težkih finančnih razmer v družini to ni zgodilo. Na mamino željo se je izučila za šiviljo, a kmalu spoznala, da to ni poklic zanjo. V domačem cerkvenem zboru je njeno petje opazil organist in ji pri šestnajstih letih ponudil, da javno zapoje Ave Mario. Po zelo uspešnem nastopu ji je predlagal, naj začne študirati solopetje in se posveti pevski karieri.
Zaposlila se je kot stenografinja in strojepiska, da si je plačevala šolnino za privatni pouk petja. Njeni profesorji so bili dirigent Luigi Toffolo in skladatelj Valdo Medicus. Po šestih letih študija se je prijavila na prvo povojno pevsko tekmovanje v Trstu. Posnetek je slišal tudi dirigent Danilo Švara, ki jo je povabil na avdicijo v ljubljansko Opero. Od leta 1946 do 1949 je delovala v Ljubljani, debitirala je v predstavi Seviljski brivec. V Ljubljani je odpela devet vlog. Leta 1947 je prvič nastopila kot solistka v Glinkovi operi Ivan Susanin. Ko ji je vodstvo leta 1949 zaupalo vlogo Violette v Traviati, je ta postala njen zaščitni znak. Vlogo je odpela približno stokrat in z njo nastopila v številnih evropskih in drugih opernih hišah. Prav v tej operi so prišle do izraza vse njene kvalitete: lep, velik in dovolj močan glas, odlična pevska tehnika, posluh ter njena odrska pojava.
Od leta 1950 do 1957 je delovala kot svobodna umetnica. Iz Ljubljane se je najprej vrnila v Trst. Januarja 1951 se je v Švici udeležila tekmovanja mladih opernih pevcev, kjer je v kategoriji lirskih sopranov zasedla prvo mesto. Po zmagi se je začelo obdobje potovanj; udeležila se je turnej v Hamburgu in Düsseldorfu. Zaradi številnih obveznosti se je preselila v Milano. Leta 1955 je bila povabljena na avdicijo v Scalo, ki jo je uspešno opravila. Sledila je turneja milanske Scale po južni in srednji Afriki.
Leta 1957 je dobila povabilo in ponudbo Jakova Cipcija iz Maribora ter se odločila za stalni angažma v mariborski Operi, ki je trajal do 1972. V tem času je odpela veliko vlog (v operah Aida, Figarova svatba, Madame Butterfly, Prodana nevesta, Traviata, Hoffmannove pripovedke, Janko in Metka, Rusalka, Glumači, Carmen, Seviljski brivec …). Leta 1959 so jo vabili za stalno članico zagrebške Opere, vendar se je zaradi osebnih razlogov in srečanja s svojim bodočim soprogom ustalila v Mariboru. V Zagrebu je v naslednjih letih velikokrat gostovala.
Leta 1964 se je mariborski publiki predstavila kot režiserka z uspešno režijo Donizettijeve komične opere Don Pasquale. Do konca svoje kariere je na mariborskem odru režirala še tri predstave, še tri pa s študenti Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 1970 je diplomirala in pridobila naziv »specialistka za operno petje«, s čimer se ji je odprla možnost pedagoške kariere. Poslovilno in jubilejno predstavo je imela 14. aprila 1972, vendar je še naprej režirala. Ondina Otta Klasinc je v Mariboru v štirinajstih letih nastopila okoli šest tisočkrat in ustvarila 28 opernih ter eno dramsko vlogo. Jeseni leta 1972 je prenehala z nastopanjem v SNG Operi Maribor in začela s pedagoškim delom na oddelku za solopetje Akademije za glasbo v Ljubljani, kjer je delovala 15 let. Od leta 1991 do 1998 je na Pedagoški akademiji Maribor predavala vokalno tehniko. Režijsko slovo na mariborskem odru je izpeljala leta 1978, ko je režirala Seviljskega brivca.
Za svoje delo je Ondina Otta Klasinc prejela vrsto priznanj. Leta 1953 je prejela zlatega beneškega leva na tekmovanju pesmi in popevk v Benetkah. Leta 1967 je za vlogo Manon v Puccinijevi operi Manon Lescaut prejela nagrado Prešernovega sklada, dve leti pozneje pa še pohvalno diplomo Gledališkega sveta SNG Maribor ob 50. obletnici gledališča. Leta 1972 ji je Republiška komisija za priznanja Vlade Republike Slovenije podelila status vrhunske umetnice. Leta 1998 je prejela Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, leta 2001 častni naziv ambasadorka SNG Maribor, leta 2005 pa naslov Naj Mariborčanka leta 2004, ki ga je podeljevala revija Mariborčan. Istega leta je bila odlikovana tudi z Zlatim redom za zasluge za življenjsko delo, vrhunske operne dosežke in prispevek k slovenski kulturi. Njeno bogato umetniško pot je leta 2011 sklenila še Betettova nagrada Združenja slovenskih reproduktivnih glasbenih umetnikov za izjemne umetniške uspehe.
Osebna bibliografija v sistemu COBISS
Ondina Otta Klasinc –dLib
Ondina Otta Klasinc na deezer.com (nazadnje dostopano 9. 12. 2025)
Ondina Otta Klasinc na RTV Slovenija (nazadnje dostopano 17. 11. 2025), prispevek na MMC (nazadnje dostopano 17. 11. 2025), prispevk na MMC (nazadnje dostopano 17. 11. 2025) in na Ars – RTV Slovenija (nazadnje dostopano 17. 11. 2025)
Ondina Otta Klasinc v Slovenski biografiji (nazadnje dostopano 10. 9. 2025)
Ondina Otta Klasinc na Wikipediji (nazadnje dostopano 10. 9. 2025)
Košir, M. Mariborske operne zvezde. 1.izd. Maribor: Pro-Andy, 2013, str. 91-197. Zbirka Svetovid.
Kuret, P. Sto slovenskih opernih zvezd. 1. izd. Ljubljana: Prešernova družba, 2005. str.146-147. Koledarska zbirka
Ondina Otta Klasinc : 1924-2016 : ob stoletnici rojstva, Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2024. Zbirka Osebnosti, zv. 7
Ondina Otta Klasinc. V: Sigledal.org: portal slovenskega gledališča (spletno mesto). Ljubljana: Novi ZATO, 2010-. Pridobljeno 10. 9. 2025 s spletne strani: https://sigledal.org/geslo/Ondina_Otta_Klasinc
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 786
Petindvajset let Glazerjevih nagrad, Maribor: Umetniški kabinet P. Premzl, 2011, str. 118.
Špendal, M.: Ondina Otta Klasinc (1924-2016). Slovenska biografija (spletno mesto). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, 2013. Pridobljeno 10. 9. 2025 s spletne strani: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1014290/
