Veselje do frančiškanskega reda mu je vlila mati, ki je bila vneta in pobožna članica Tretjega reda. Tako je sledil Božjemu klicu in vstopil v provinco sv. Ladislava. Začasne zaobljube je naredil v Segesdu, kjer je leta 1895 prejel tudi redovno obleko. Nato si je po dvoletnem študiju filozofije v Pečuhu na Madžarskem izbral še teološki študij v Zagrebu na Bogoslovni fakulteti. Tam je ostal eno leto, nato pa študij nadaljeval in končal v kraju Baja na Madžarskem, kjer je leta 1900 naredil večne zaobljube, v duhovnika pa bil posvečen leta 1901. Med leti 1901 in 1908 je deloval v Dunaföldváru, najprej kot lektor filozofije, potem kot vikar, diskret in spovednik. Leta 1903 je postal duhovni vodja (magister) novincev, naslednje leto pa magister klerikov, ki jih je učil tudi gregorijanskega petja in orglanja. Zatem je kot magister deloval v Baji, kjer je bil leta 1912 izvoljen za gvardijana. Naslednje leto je bil premeščen v Máriagyüd, kjer je deloval kot hišni predstojnik, župnik, lektor filozofije, voditelj tretjega reda, knjižničar, magister in pisec zgodovine redovne hiše. Leta 1914 je odšel v Gyöngyös za magistra teologije in tam ostal do leta 1923 kot duhovni vodja bogoslovcev in profesor dogmatike. Nato je bil kot provincialni kustos poslan v Eger, kjer se je njegova dejavnost zelo pomnožila in vsestransko razvila. Poleg osnovne dejavnosti je namreč obnovil cerkev in samostan ter bil soustanovitelj družbe sester za oskrbo ubogih. Leta 1928 je bil izvoljen za provincialnega ministra, leta 1933 pa je odšel v Budimpešto kot eksminister, ravnatelj in duhovni voditelj sester frančiškank-negovalk ubogih. Tam je živel do leta 1941, nakar je bil premeščen v Szeged, pa nazaj v Budimpešto v samostan Pasarét. Leta 1943 je bil izvoljen za provincialnega definitorja in gvardijana v Egru, za učitelja bratov in voditelja Tretjega reda. Za nadškofijskega svetovalca je bil imenovan leta 1947, naslednjo leto pa je prevzel še vodstvo egrske fantovske kongregacije in spovedovanje deklet Božje ljubezni. Leta 1949 je bil znova postavljen za definitorja in v tej službi ostal do leta 1958, ko je bil premeščen nazaj v Budimpešto-Pasarét, kjer je deloval kot spovednik. Umrl je Budimpešti, kjer je tudi pokopan, na velikem pokopališču Farkasréti temető.
Pater Ošlaj z redovnim imenom Oswald je bil znan kot zelo dober pridigar, spovednik, veroučitelj, profesor in globok mislec. Velike zasluge mu pripisujejo za ustanovitev sestrskega reda za oskrbovanje ubogih in za usmeritev madžarskih frančiškanov na Kitajsko, kjer so bili zelo uspešni. Napisal je tudi več del v madžarščini, katerih večina pa je ostala v rokopisih.
Az élet trubadurjai/Trubadurji življenja. Újpest, 1933.
Szabin testvér/Brat Sabin. Budimpešta, 1934.
Morális istenszolgai érzölet/Moralni čut služenja Bogu. Ludány (Vác), 1936.
Škafar, I. Dva znamenita frančiškana. Stopinje, 1974, let. 3, str. 83-84.
Kuzmič, F. Dva pomembna Filovčarja. V: Vugrinec, J. (ur.). Košičevi dnevi XVI: Bogojina, Bukovnica, Filovci, Ivanci, 21. avgust – 12. september. Bogojina: Kulturno-umetniško društvo “Jožef Košič”, 2004, str. 25-27.
Kuzmič, F. Nekateri znani Filovčarji. V: Vugrinec, J. (ur.). Košičevi dnevi XXI: Bogojina, Bukovnica, Filovci, Ivanci, Strehovci, 16. avgust – 19. september. Bogojina: Kulturno-umetniško društvo “Jožef Košič”, 2009, str. 50-61.
Majsai M. P. Oswald Ošlaj (Oslay) (1879 – 1962). V: Vugrinec, J. (ur.). Košičevi dnevi XXI, Bogojina, Bukovnica, Filovci, Ivanci, Strehovci, 16. avgust – 19. september. Bogojina: Kulturno-umetniško društvo “Jožef Košič”, 2009, str. 19-36.
