Leta 1940 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, po vojni pa je na ljubljanski Filozofski fakulteti doštudiral še geografijo in zgodovino. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodnoosvobodilnem boju in po kapitulaciji Italije odšel v partizane. Leta 1945 je postal novinar v zunanjepolitičnem uredništvu Ljudske pravice. Med letoma 1947 in 1948 je bil na zunanjem ministrstvu v Beogradu, nato pa je bil do upokojitve zunanjepolitični komentator in pisec reportaž, najprej pri Ljudski pravici, od leta 1959 pa pri Dnevniku. Upokojil se je leta 1980. Bil je tudi prevajalec iz angleščine.
Ogrin se je uveljavil predvsem kot pisec potopisnih reportaž. Večkrat je potoval po različnih celinah in svoje vtise objavljal v časopisju ali samostojnih knjižnih izdajah. Pri različnih založbah je izdal sedem potopisov, za potopis Od Kalifornije do Ognjene zemlje je leta 1974 prejel Levstikovo nagrado. Čeprav zaradi prevelikega kopičenja različnih podatkov in premajhne osebne note njegovi potopisi ne sodijo med boljše, velja Ogrin za enega plodovitejših slovenskih potopiscev po drugi svetovni vojni.
Levstikova nagrada, 1974
Srednji vzhod, 1961
Od Nila do Kartagine, 1967
Na jugu sveta, 1969
Širine sveta, 1969
Od Kalifornije do Ognjene zemlje, 1974
Vzhodni veter: od Urala do Kitajske in arabskih pustinj, 1978
Po stopinjah Aleksandra Velikega, 1982
