NOVAK, France

Rodil se je kmečkim staršem na Gorenjem Vrhu pri Dobrniču. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu ter se po maturi leta 1955 vpisal na slavistični oddelek ljubljanske Filozofske fakultete. Diplomiral je leta 1960 iz slovenskega in srbohrvaškega jezika s književnostjo, nato pa vpisal tretjestopenjski študij, smer slovanska etimologija in onomastika. Za magistrsko nalogo z naslovom Slovensko jamsko imenoslovje je leta 1965 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Doktorsko disertacijo z naslovom Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je zagovarjal leta 1995. Leta 1964 se je zaposlil na Inštitutu za slovenski jezik na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer je v Leksikološki sekciji kot avtor in sourednik sodeloval pri pripravi prvih dveh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Svoje strokovno znanje je izpopolnjeval tudi v tujini, in sicer v Pragi ter Moskvi. Leta 1976 je prestopil v na novo ustanovljeno Sekcijo za zgodovino slovenskega jezika.

France Novak je bil vse od ustanovitve leta 1973 tudi član Komisije za historične slovarje slovenskega jezika, ki je pod predsedstvom akademika Franceta Bezlaja sprva vodila delo sekcije. Leta 1987  je uradno postal vodja sekcije. Ob strokovnem delu je deloval tudi na pedagoškem področju. Več kot dvajset let je poučeval slovenski knjižni jezik in poslovno komuniciranje na Višji oz. Visoki upravni šoli v Ljubljani, ki je kasneje prerasla v Fakulteto za upravo. Kot docent za slovenski jezik je od leta 1998 predaval nekaj generacijam študentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Opravljal je tudi več uradnih funkcij. V letih 1992–1995 je bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, od leta 1992 je bil več kot desetletje član Delovne komisije za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko pri Odboru za kulturo, šolstvo in šport Državnega zbora Republike Slovenije, v letih 1996–1999 pa tudi član Upravnega odbora ZRC SAZU. Od leta 1997 je več let kot član uredniškega odbora vsebinsko in programsko sooblikoval Jezikoslovne zapiske.

Jedro celotnega Novakovega raziskovalnega dela predstavljajo pomenoslovne teme, predvsem raziskovanje večpomenskosti. Tej tematiki se je posvečal do konca svojega strokovnega delovanja, zaključuje pa jo prispevek Večpomenskost besed kot pomembna sestavina delovanja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki ga je predstavil na simpoziju 500 let reformacije (Maribor 2017). V svoji monografiji Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (2004) je predstavil vse pomenskorazvojne modele v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Več njegovih razprav se ukvarja s terminološko problematiko, npr. s slovensko jamsko, matematično, čebelarsko in alpinsko terminologijo. Predvsem v najzgodnejšem obdobju svojega raziskovanja se je intenzivneje ukvarjal tudi z imenoslovnimi temami.  Posebno pozornost je namenjal tudi vprašanjem stilistke v poslovnih in uradovalnih besedilih ter na to tematiko organiziral in vodil okroglo mizo v okviru Slovenskega slavističnega kongresa leta 1999 v Celju. Od leta 1967 do 1985 je pripravil cikel jezikoslovnih predavanj za Radio Ljubljana, na področje dialektologije je posegel s fonološkim opisom govora Bučka.