Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

NOVAČAN, Anton

NOVAČAN Anton
Foto: Arhiv knjižnice

Foto galerija

Rojen:
9. julij 1887, Zadobrova pri Celju
Umrl:
22. marec 1951, Posadas, Argentina
Poklici in dejavnosti:
Občina:

Malo je tako pestrih in razburljivih biografij med slovenskimi literati, kakor je Novačanova. Rojen v družini desetih otrok na skromni kmetiji v Zadobrovi je komaj šestnajstleten odšel v veliki svet, najprej v Zagreb. Že pred prvo vojno je preživel nekaj časa v svetovnih prestolnicah tedanjega časa – v Parizu, Berlinu, Moskvi in Pragi, kjer se je navzel svetovljanskega duha, liberalnih pogledov na družbo, se naučil velikih jezikov in se iz prve roke seznanil z njihovimi kulturami. Že zelo zgodaj je nihal med literaturo in politiko, po študiju je bil pravnik, nekaj let je imel tudi samostojno odvetniško pisarno v Celju (1928–1933), a je pristal v diplomaciji. Vzkipljive nravi, kakor pravijo, da je bil, in pa trmast in svojeglav, ni znal dolgo vzdržati na enem mestu. Po krajši epizodi v Pragi in Varšavi se je vrgel v politiko, kjer je pogorel, se prelevil iz liberala v monarhista in se skušal ustaliti doma, v Celju, tudi s poroko, a nemirni duh ga je vlekel dalje. Postal je konzul v Kairu, kasneje v Celovcu in na koncu v Bariju. Drugo vojno je preživel večji del v izgnanstvu v Jeruzalemu in Kairu, šest let ločen od svoje ljubljene žene Pepuše, ki jima bog ni naklonil otrok, ki sta si jih želela, da bi po vojni sprejel odločitev in se z ženo za vedno preselil v Argentino. Tu je tudi umrl. Žara z njegovim pepelom počiva na vojniškem pokopališču, kamor jo je po mnogih peripetijah skrivoma prenesla njegova vdova leta 1966, ko se je vrnila v domovino.

Kadar ni potomcev ali bližnjikov, ki bi zalivali spomin, da ne bi ovenel, ostane za velikim človekom tisto, kar je ustvaril za svojega življenja. Pri Novačanu je to njegova literatura. Resda ne kako velika in obsežna, pa vendarle toliko veljavna, da je preživela v današnji čas – vsaj njegova drama o grofih Celjskih; Herman Celjski velja za še živo umetnino. Njegova prozna dela, knjige Naša vas 1, 2 in Samosilnik so bržkone bolj zanimive za okolje, iz katerega je Novačan izšel – njegove pripovedi se odvijajo v kmečkem svetu med Zadobrovo, Trnovljami, Ljubečno in Vojnikom in se pogosto naslanjajo na takratne žive ljudi in dogodke, takšna je tudi njegova drama Veleja. O Novačanovi mladostni poeziji ne vemo veliko, ker je nikoli ni zbral v samostojno knjigo in jo je veliko raztresene po takratnih hrvaških revijah, pa tudi kasnejših pesmi ni povezal v knjigo, razen zbirke sonetov Peti evangelij, v kateri je hotel upesniti Jezusovo življenje in njegov misterij. Dnevnik iz njegovega medvojnega begunstva pa je izšel šele leta 1986.

Naša vas I. (Ljubljana, 1912)
Naša vas II. (Ljubljana, 1913)
Veleja (drama, Ljubljanska Tiskovna zadruga, 1921)
Samosilniki (10 povesti, Ljubljanska Tiskovna zadruga, 1923)
Herman Celjski (drama, Ljubljanski zvon, 1925–1927)
Celjska kronika (dramski mozaik, Ljubljanska Tiskovna zadruga, 1928)
Nadčlovek (enodejanka, Ljubljanski zvon LIX, 1939)
Peti evangelij (poezija, Trst, 1948)
Jeruzalem-Kairo (spomini 1942–1945, Ljubljana, Slovenska matica, 1986)

A. Goljevšček: Od A(brama) do Ž(upančiča): Vsebine 765 dram slovenskih avtorjev, Ljubljana 2011
B. Gradič Oset: Anton Novačan: znan neznanec, v: Novi tednik, 2017, št. 43, str. 29
B. Hartman: Novačan, Anton, v: Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, Ljubljana 1994, str. 11–12
V. Jesenek: Anton Novačan in ruralizem v slovenski literaturi: diplomsko delo, Ljubljana 2003
T. Kermauner: Junak Janez in svetnik Anton, Ljubljana 2000
T. Kermauner: Nadčlovek Blaže in princesa Nežica, Ljubljana 2000
F. Koblar: Slovenska dramatika, 2. knjiga, Ljubljana 1973, str. 94–101
F. Koblar: Novačan Anton, v: Slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, Ljubljana 1933–1952, str. 205–206
B. Orožen: Anton Novačan: 1887–1951, Celje 1991
M. Plank: Dr. Anton Novačan in slovenska republikanska stranka: diplomsko delo, Ljubljana 1984
M. Ratej: Anton Novačan v letih 1921-23: diplomsko delo, Maribor 1999
S. Ravter: Anton Novačan: oris življenja in dela: diplomska naloga, Ljubljana 1997
A. Šepetavc: Simpatični velikan, ki je strastno ljubil domovino, slavo in ženske, v: Znameniti Celjani, Celje 2004, str. 54–55

Avtor/-ica gesla: Marijan Pušavec, objavil/-a: Osrednja knjižnica Celje
Datum prvega vnosa: 9. 1. 2019 | Zadnja sprememba: 29. 6. 2020
Marijan Pušavec. NOVAČAN, Anton. (1887-1951). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 19. 8. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/novacan-anton/
Prijavi napako