Niko KOŠIR

Rodil se je na kmetiji v družini petih otrok. Najprej je pet let hodil v škofijsko klasično gimnazijo v Šentvid, nato pa še tri leta na klasično gimnazijo v Ljubljano. Leta 1943 na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz romanistike pri dr. Francu Šturmu in njegovemu kolegu dr. Stanku Lebnu. Kmalu zatem je bil za 4 mesece interniran v italijansko taborišče Gonars. Pozno poleti leta 1943 je odšel v partizane, maja 1945 pa se je vrnil v Ljubljano kot osvoboditelj. Po koncu vojne je bil v letih 1945-1952 zunanjepolitični urednik pri časopisu Slovenski poročevalec. Komaj poltretje leto, od leta 1952 do 1955, je poučeval na gimnaziji v Stični, kar je sicer v življenju najraje počel. Dvajset let, od leta 1955 do 1975, je predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Za kompenzacijo na duhovni ravni mu je vseskozi, se pravi od leta 1953 dalje, služilo prevajanje. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Med drugimi je prevajal M. de Cervantesa, M. de Unamuno, J.R. Jiméneza, B. Ibaneza, J. Ortego y Gasset. Iz italijanske književnosti je prevajal G. Boccaccia, G. Vergo, N. Macchiavellija in L. Pirandella. Uredil in prevedel (soavtor) je tudi poezijo (Španske romance, 1961; Antologija španske poezije 20. stoletja, 1987; Katalonska lirika XX. stoletja, 1987). Pisal je o španski, katalonski in okcitanski književnosti (Postržki, 1991). Napisal je več psihološkorealističnih novel (zbirki Temne lise, 1987 in Odsvitanja, 1987) ter objavljal spominsko prozo in dnevniške zapise (Simfonija slovesa, 1994; Srečanja s sodobniki, 1989; V znamenju strelca I-II, 1997-98).