Po končani osnovni šoli na Ptuju je obiskoval tudi tamkajšnjo gimnazijo, a je ni končal, saj so leta 1941 njegovo družino pregnali najprej na Hrvaško, od tam pa so pribežali na Dolenjsko. Leta 1942 se je pridružil partizanom. Takoj po vojni se je vrnil domov in opravil gimnazijske izpite ter se vpisal na študij medicine v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1953.
Leta 1953 je začel s stažem v Bolnišnici Ptuj in opravljal delo v otroških posvetovalnicah in splošnih ambulantah na terenu. Že po dveh letih je začel s specializacijo iz interne medicine in jo končal leta 1959. Leta 1961 je bil imenovan za vršilca dolžnosti ravnatelja Zdravstvenega doma Ptuj, že naslednje leto pa za ravnatelja Splošne javne bolnice Ptuj.Za svoje strokovno in organizacijsko delo je dobil leta 1967 strokovni naziv primarij.Od združitve zdravstvenega doma z bolnišnico v Zdravstveni center Ptuj – Ormož (1979) in vse do upokojitve (1983) je bil direktor centra.
Veliko časa je posvetil razvoju bolnišnice in zdravstvenega varstva na Ptuju in v Ormožu. Tako je leta 1968 posodobil in reorganiziral fizikalno terapevtsko dejavnost v bolnišnici, že naslednje leto pa je s pomočjo strokovnih vodij oddelkov izdelal večletni program razvoja in izgradnje ptujske bolnišnice, na podlagi katerega so zrasle nove bolnišnične stavbe. S premestitvijo ambulantnega dela fizikalne terapije iz bolnišnice v ptujske toplice je omogočil toplicam pridobitev statusa zdravilišča. Po ukinitvi bolnišnice za tuberkolozo v Ormožu je to preuredil v psihiatrični oddelek ptujske bolnišnice, ki je s svojo dejavnostjo prekrival celotno severovzhodno Slovenijo. V času njegovega delovanja je bolnišnica zaposlila veliko novega zdravstvenega osebja, posodobili pa so tudi medicinsko opremo.
Od leta 1965 do 1973 je bil poslanec Socialno-zdravstvenega zbora Republiške skupščine, v drugem mandatu pa je bil predsednik odbora za zdravstvo in socialno zavarovanje. Kot član komisije za izdelavo Zakona o zdravstvu in zdravstvenem zavarovanju ter kot predsednik matičnega odbora je pripomogel k združitvi delavskega in kmečkega zavarovanja, kar je pomembno izboljšalo zdravstveno zavarovanje kmečkega prebivalstva v Sloveniji. Bil je tudi predsednik Zdravstvenih delovnih organizacij Slovenije in predsednik Medobčinske zdravstvene skupnosti Maribor. Po upokojitvi in do ukinitve občinskih zdravstvenih skupnosti je delal kot strokovni sodelavec.
Od leta 1953 je bil član Slovenskega zdravniškega društva, deloval v njegovi Medikohistorični sekciji in leta 2013 postal njen častni član, aktiven pa je bil tudi v Sekciji za partizansko zdravstvo.
V prvih letih dela na Ptuju je bil tudi športni zdravnik in nekaj časa član upravnega odbora nogometnega društva Drava Ptuj, poleg tega je bil dolga leta predsednik Brodarskega društva Ranca Ptuj, kasneje pa njegov častni član. Dva mandata je predsedoval Zvezi borcev za vrednote NOB Ptuj in leta 2014 postal njen častni član. Bil je tudi član Društva generala Maistra.
Na listi stranke DeSUS je bil dvakrat izvoljen za ptujskega mestnika svetnika, od leta 1998 do 2002 pa je bil tudi podžupan Mestne občine Ptuj.
- medalja zaslug za narod
- red dela z zlatim vencem predsednika republike
- red republike z bronastim vencem
- leta 2002 je postal častni občan Mestne občine Ptuj
- posmrtno pa je dobil tudi zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB Slovenije
E. Borko: Primarij Mitja Mrgole (1926–2014), Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 10 (oktober 2014), str. 58.
E. Borko: Novi častni člani Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva: Primarij Mitja Mrgole, dr. med., Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 12 (1. 12. 2013), str. 17–18.
L. Šuligoj: Naša internista – častna občana Mestne občine Ptuj. V: Zbornik Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj: 1874-2004, Ptuj, 2004, str. 209-212.