Mojmir SEPE

Rojen sicer v Črni na Koroškem (mati je šla rodit k sestri), mladost pa je preživljal v Celju. Glasbeni talent je očitno podedoval po starših, očetu Francu Schiffrerju, opernem pevcu, ki je večinoma delal v tujini, in materi Ljudmili, učiteljici na celjski II. osnovni šoli, ki je prav tako lepo igrala na klavir in pela.

Mojmir je s šestimi leti začel igrati klavir, pri petnajstih pa trobento in že v gimnaziji začel pisati svoje prve skladbe in aranžmaje, tako da ga na prireditvi leta 1949 srečamo hkrati kot pianista, dirigenta in avtorja predstavljene klavirske skladbe.

Po maturi v letu 1949 je odšel študirat v Ljubljano in takoj začel kot trobentač v plesnem orkestru RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča. Vsa snemanja, koncertne turneje in javne nastope tega orkestra je soustvarjal kot trobentač in občasni dirigent vse do leta 1970, ob tem pa študiral klavir in trobento na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Leta 1966 in 1970 je kot dirigent in avtor na prireditvi Evrosong ponesel slovensko popevko tudi v tujino. To sta bili skladbi Brez besed in Pridi, dala ti bom cvet.
Ves čas igranja v velikem orkestru je kot pianist in trobentač sodeloval tudi z manjšimi zasedbami; tako je od ustanovitve naprej sodeloval v Ljubljanskem plesnem sekstetu, nato pa ustanovil znani Ansambel Mojmira Sepeta. Z njim je igral na številnih džezovskih festivalih, posnel leta 1960 za beograjsko založbo RTB eno prvih džezovskih plošč v Jugoslaviji ter prepotoval skoraj vso Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

Leta 1970 je prevzel mesto urednika za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana, posebej pa velja omeniti njegovo dolgoletno sodelovanje s Franetom Milčinskim – Ježkom. Ježkovi teksti so našli v njem žlahtnega glasbenega sogovornika. Tako so nastali šansoni, ki so šli ljudem v uho in že pred desetletji postali del zabavnoglasbene klasike: Oj, Mari, Stari lajnar, Rock and roll itd. Kot plod njunega sodelovanja je nastala televizijska oddaja Niso samo rože rdeče, ki velja za začetek slovenskega šansonskega ustvarjanja. Sepe je uglasbil še Cigansko naricaljko, Zakaj Vietnam, Party kot na sodni dan, Ta tvoj zakaj, Uspavanko za mrtve vagabunde in številne druge.
Smisel za kvalitetna glasbena besedila so povzročila tudi Sepetovo sodelovanje z uveljavljenimi slovenskimi pesniki. Tako je nastalo nekaj zelo uspešnih popevk: Zemlja pleše, Malokdaj se srečava (Gregor Strniša), Kje je tista trava, Izpoved (Branko Šömen), Poletna noč, S teboj (Elza Budau), Med iskrenimi ljudmi (D. Velkaverh) in Nekoga moraš imeti rad (Ivan Minatti).

Leta 1991 je Mojmir Sepe sicer nastopil pokoj, nikakor pa ni opustil svojega glasbenega dela. Ustvarja za televizijo, film, radio in gledališče ter sodeluje s številnimi mladimi glasbeniki (od 1997 zlasti z Vito Mavrič). Za svoje dolgoletno delo je prejel številna priznanja, med drugim ob 40-letnici Slovenske popevke nagrado za najboljšo popevko zadnjih 40 let – Poletno noč.